Jutri bo minilo mesec dni od začetka blokade Filozofske fakultete v Zagrebu. Uporniški študentje in študentke so jo zasedli dvajsetega aprila z zahtevo po javnem in brezplačnem izobraževanju za vse in na vseh stopnjah. Vlada in resorno ministrstvo na zahtevo do sedaj nista ustrezno odgovorila. Kljub njeni jasnosti in preprostosti so zahtevo uradne instance izmenično ignorirale in poskušale diskreditirati. Pri tem so imele polno podporo množičnih medijev in tako je lahko hrvaška javnost izvedela, da gre za zahrbten manever določene politične opcije, za ultralevičarski avanturizem ali za nedemokratično nasilje.
Skupna poteza vseh dosedanjih napadov na študentsko gibanje je bila, da je metoda blokade v nasprotju z demokratičnimi standardi in da je njihova zahteva nerealna in neuresničljiva. Glede na to, da je pravica do javnega in vsem dostopnega izobraževanja zapisana v hrvaški ustavi in v deklaraciji o človekovih pravicah, se moramo vprašati, kakšni so demokratični standardi, ki naj bi jih študentsko gibanje kršilo, in kakšna je logika realnosti, v kateri se njihova zahteva kaže kot nemogoča.
Dejstvo, da državni aparat ne želi uresničiti zahteve, ki je zapisana v njegovem utemeljitvenem dokumentu, v ustavi, je dokaz krize strankarskega sistema in bede njegovega političnega imaginarija. Še več, državni aparat je pravico do javnega in vsem dostopnega izobraževanja z uvedbo šolnin že aktivno kršil in se pri tem ni oziral na serijo protestov in javnih kritik študentov in profesorjev. Demokratični standardi v tem trenutku torej pomenijo neomejeno samovoljo profesionalnih politikov in popoln prezir do ljudstva. V prvi javni reakciji na blokado je predstavnik resornega ministrstva celo izjavil, da se ne misli pogajati z mularijo. Resnica trenutnih demokratičnih standardov je demokracija brez demosa, v kateri se ljudstvu ne priznava statusa političnega subjekta, ki bi lahko postavljal legitimne politične zahteve. Študentsko gibanje nedvomno krši takšne demokratične standarde.
Realnost, na katero se sklicuje državni aparat, je še bolj žalostna. Gre za realnost vsesplošnega tranzicijskega socialnega opustošenja. Država naj ne bi imela dovolj denarja za luksuz javnega izobraževanja – osnovne socialne pravice naj bi bile nerealne, ker so predrage. A politični vrh in množični mediji pozabljajo dodati, da so bile ravno domnevno demokratične strankarske elite tiste, ki so po poti gospodarskega kriminala in divje privatizacije pripeljale državo v stanje, v kakršnem je danes, in da ni nobenega razloga, da bi za njihove napake ponovno plačevalo ljudstvo. Realistično retorično rokohitrstvo prikriva dejstvo, da gredo vsi varčevalni ukrepi na račun ljudstva in njegovih osnovnih socialnih pravic, medtem ko milijarde kun tonejo v sumljiva javno-zasebna partnerstva. Davki se kljub klestenju socialne varnosti ne znižujejo, kar pomeni, da državljani neposredno plačujejo kriminalna bratenja državne administracije z lopovskimi podjetniki. To je realnost, proti kateri so vstali hrvaški študentje in študentke.
Študentska zahteva je na prvi pogled skromna, a je v procesu blokade pridobila zelo pomembno univerzalno politično razsežnost. V boju za pravico do javnega in vsem dostopnega izobraževanja so uporniški študentje in študentke na novo definirali pomen javnosti in javnega. V žargonu državne birokracije in množičnih medijev javno pomeni preprosto nekaj, kar je financirano iz državnega proračuna in je kot táko ovira konkurenčnosti in gospodarski rasti, kar sta ideala, ki sta v tranziciji nadomestila osnovne demokratične pravice. Po isti logiki javnost pomeni inertne množice, ki niso del političnega procesa, so pa o politiki države milostno obveščane. Uporniški študentje in študentke so zasedene fakultete po vsej Hrvaški v zadnjem mesecu dni spremenili v javne prostore neposredne demokratične participacije.
V tranzicijski politični imaginarij so ponovno pripeljali pomen javnega kot nečesa, kar je univerzalno, kar pripada vsem. To spremeni celotno perspektivo – ne gre za to, da bi zahteva po javnem financiranju izobraževanja pomenila nepotrebno obremenitev državnega proračuna, temveč za to, da so pravice univerzalne in da mora biti izobraževanje zato dostopno vsem, ne glede na finančno stanje ali druge posebne okoliščine. Demokratična politika ni - kot trdijo tranzicijski državni birokrati - realističen management državnega proračuna, temveč boj za univerzalne pravice vseh in v katerem sodelujejo vsi. Zato osnovno načelo demokratične politike ne more biti konkurenca, temveč solidarnost.
Uporniški študentje in študentke na Hrvaškem so nam pokazali, da cinizem in resignacija nista edina mogoča odgovora na tranzicijsko ukinjanje socialne države in demokratične politike ter da je mogoče še vedno prakticirati solidarnost in demokracijo. A obenem je reakcija državnih oblasti na njihov boj pokazala, da državni aparat in stranke niso več sposobni zagotavljati niti najbolj osnovnih demokratičnih pravic, kar pomeni, da je dolgega pohoda skozi institucije konec in da se začenja novo in veliko težje obdobje bojev proti čedalje bolj odkritemu državnemu in ekonomskemu nasilju. Hrvaški študentje in študentke so vanje vstopili pogumno in z nasmehom.
Komentar je spisal Primož Krašovec.
Komentarji
komentiraj >>