Nedelja, 31. 5. 2009
MarioB
* Čeprav ima večglasno petje na Korziki dolgoletno tradicijo, ki niti ni popolnoma raziskana, beležimo njen razcvet v 70. letih dvajsetega stoletja skupaj s prebujanjem političnih zahtev po samostojnosti od Francije. Skupaj z vznikom domoljubnih čustev, ki so bila kajpak navzven videna kot nacionalizem, se je na otoku povečalo zanimanje za korziški jezik, običaje, posebnosti in seveda tradicionalno glasbo. Od takrat je kljub obstoju nekaj tipičnih inštrumentov prav korziška polifonija postala sinonim za Korziko, ta pa tudi dobro znana v svetu, saj ima to značilno petje kar nekaj ambasadorjev. Vzemimo na primer skupino I Muvrini, ki so k širši razpoznavnosti prispevali tudi s sodelovanjem s Stingom, k večji dostopnosti korziške vokalne tradicije pa tudi z vnašanjem elektronike v svoj izraz, ki pa ni bilo povsod sprejeto z odobravanjem.
Druga danes najbolj znana korziška zasedba je A Filetta, ki jo v današnji oddaji predstavljamo z njenim lanskim albumom, in sicer pred njenim prvim nastopom pri nas – na sklepnem večeru Druge godbe, ko si bo oder Kluba Cankarjevega doma delila z istrsko Vrujo. A Filetta je prav tako otrok prebujanja domoljubnih čustev, saj je nastala leta 1978. Ustanovil jo je Jean-Claude Acquaviva, ki je takrat štel le 13 pomladi! Skupina si je sloves najprodornejše korziške zasedbe utrdila tudi s številnimi sodelovanji tako z glasbeniki kakor tudi s filmskimi in gledališkimi režiserji ter koreografi, kot so Paolo Fresu, Bruno Coulais ali Sidi Larbi Cherkaoui.
Acquaviva še danes vodi zasedbo, ki jo poleg njega sestavlja še šest pevcev. Tako kot pri drugih dobro znanih polifonijah, ki jih najdemo v mediteranskem bazenu, kakršna je denimo tradicija trallalerov iz Genove, ki jih je posnel Allan Lomax, ima tudi korziška svoje posebnosti. Te najdemo v postavitvi glasov: vodilni glas se imenuje secunda, terza skrbi za okraske, medtem ko bassu podaja podlago. Slednjih je v zasedbi največ, denimo v obravnavani zasedbi A Filetta so kar štirje.
A prej kot posebnosti gre pri polifonih godbah Mediterana iskati podobnosti, ki pa jih zasledimo v repertoarju ter pristopu do gradiva. Tako kot podobni pevci s Sardinije, ki ime svoje zasedbe obvezno začnejo z besedo tenores, so tudi pri korziškem večglasju prisotne pesmi z liturgično, sakralno vsebino ter tiste s profano, vsakdanjo, med katerimi so pogoste nane ali uspavanke. A Filetta poleg tradicionalnih pesmi pojejo tudi avtorske, pogosto pa posegajo za besedili znanih pisateljev in pesnikov, kot so denimo Borges, Primo Levi in Jorge Semprun. Velikokrat ta besedila govorijo o angažiranih temah, kakršen je holokavst, in tudi na tem albumu najdemo presunljivo žalostinko Treblinka, katere sugestivno moč pevci ojačajo še z minimalističnim, a subtilnim igranjem na klavir.
Ker pa za korziško polifono godbo pravijo, da se v glasbi poleg omenjenih treh glasov kot četrti element pojavijo angelski glasovi, ki naj bi se pojavili "od nikoder in od vsepovsod", je jasno, da tudi profane pesmi zazvenijo v vzvišenem, posvečenem vzdušju. A Filetta obe zvrsti povezujejo v brezhibno ubrani interpretaciji, v kateri – vsaj mi, Nekorzičani – le vpričo prepoznavanja določenih besed, ki nam zazvenijo domače iz drugih romanskih jezikov, ugotovimo, da gre za del liturgičnega obreda.
Naši skorajšnji gostje pojejo skladno, z imenitnim prepletom glasov, ki delujejo zlito in premreženo, posamični vokali pa se slišijo, kot bi bili docela poglobljeni drug v drugega. Skladbe z albuma si sledijo v brezhibnem nizu, kot bi šlo za kako suito, v kateri si sakralne prvine podajajo roko s profanimi. Zaradi nekaj močnih liturgičnih napevov preveva album občutek nezemeljskosti, onstranstva. Pevci imajo neverjetno sugestivno moč, da te v hipu prestavijo v drug prostor in čas, s svojimi brenčečimi harmonijami pa ustvarijo občutek hipnotičnosti, ki pa ne preide v kako otopelost ali neobčutljivost, ampak nas, nasprotno, posrka v srž svoje omamne glasbe, kjer naša čutila postanejo še bolj našpičena!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>