Četrtek, 4. 6. 2009
BIGor
* Angleški hardkorovski kvintet Gallows je širšo medijsko pozornost pritegnil z milijonom funtov vredno pogodbo, ki jo je podpisal z velikanko Warner Bros pred dvema letoma. V pričakovanju novega, drugega albuma, se je britanski glasbeni tisk pogosto spotaknil ob Gallowse. Pričakovanja so se kresala s predvidevanji, ali se bo skupina omehčala in potlačila svojo krvavo in napeto punk hard core nažiganje, ali bo sestopila z vlaka pravovernežev in prestopila k prodanim dušam. Na polemično čakanje je dolival olje frontman skupine, z namernimi, provokativnimi izjavami, da zanj bend ni glavna prioriteta v življenju, da je za profesionalnega tatu-umetnika skupina hobi, ne pa obveznost. Z njimi je Frank Carter komentiral oster preobrat v karieri skupine, ki se je zgodil po prvencu Orchestra of Wolves.
Debitantska plošča je bila uradno izdana leta 2006 za angleško založbico In At The Deep End Records, leto kasneje je bila ponovno izdana pri kalifornijski Epitaph za ameriško tržišče. In dober glas se je razširil, da bi prišlo še do reizdaje pri velikanki, ki jim je utrla pot k drugemu albumu. Novo jeklo se je kovalo pod budnim ušesom glasbenih novinarjev in očesom glasbenih paparazzov. Za vsako skupino, ki že s prvencem privleče takšno pozornost glasbenih poslovnežev in firbcev iz rumenega glasbenega tiska kot ga je skupina Gallows v treh letih obstoja, je naslednja prva izdaja velika preizkušnja – ne le ustvarjalne-, ampak tudi psihične narave. Da so nekateri plačali tudi z glavo, se fantje iz vzhodne Anglije dobro zavedajo.
Za razliko od prvenca, ki je bil posnet z nikakršnim proračunom in v lastni režiji, je bila zgodba z drugim albumom obratna – ogromen proračun in nadzor menedžerjev ter agentov jih je pripeljal v družbo producenta GGGartha Richardsona. Njegov dosedanji opus, ki zaobjema delo na produkciji plošč Rage Against The Machine, Melvins, Red Hot Chilli Peppers, Jesus Lizard, Rise Against, Sick Of It All, Testament, Skunk Anansie in številnih drugih, je vlival upanje, da bo zapapriciral prvinskost Gallowsov ter jih hkrati priredil za milijonska ušesa. Že melodramatični uvod in prva skladba povesta, da sta oba cilja dosežena. GGGarth na plošči Grey Britain ni odgriznil ostrine, napadalnosti in kričavosti Gallowsov. Aranžersko jim je dodal orkestralne vložke in poskrbel, da je napetost in stopnjevanje nadomestilo njihovo izvorno hardkorovsko podivjanost. Udarnost ni več na prvo žogo, na trenutke je celo preveč sterilna. Če se je prvencu očitalo, da vse preveč posnema in da ima ukradene detajle od ameriških hardkorovskih skupin iz začetka tega desetletja, lahko ob Grey Britain pričakujemo komentarje, da so ujeli duh korporativnega rocka. GGGarth je namreč njihov neposreden šus začinil s številnimi elementi nažigaškega rocka zadnjih tridesetih let - od progresivnega metala prek rockovskih kitarskih solaž do nu metala, gotike in emo cora. Še vedno pa mu je uspelo ohraniti v ospredju punkovsko in hardkorovsko poulično skandiranje. Plošča Grey Britain je premišljen izdelek producenta GGGartha. Z njim je zaokrožil svojo dosedanjo producentsko kariero, vnesel vanj prav vse svoje izkušnje, zato ne preseneča, da naletimo na utrinke Ministry, Rage Against The Machine, Turbonegro, Agnostic Front, Refused, Metallica in še koga, a pri tem ni pozabil na angleške avtorje plošče. Na tej točki so se GGGarth in skupina Gallows ujeli. Naredili so konceptualno zaokrožen album tako za vinilko kot za cede izdajo in šli celo čez rob ter namensko razvlekli ploščo v predolg diskografski izdelek.
V štirih letih kariere Gallows niso dosegli kultnosti, vendar so se prebili na površje kot klubska atrakcija na Otoku, ki ne varčuje z močjo, temveč goji najboljšo tradicijo hardkorovske etike in se odpravlja na vsak koncert kot v boj. Vzori fantov z vzhoda Anglije so pionirji ameriškega hard cora, Minor Threat in Black Flag, od katerih ne črpajo le glasbenega navdiha. Z držo dati vse od sebe in izžeti zadnjo kapljo energije in znoja se odlikujejo na današnji mainstreamovski sceni, na katero so hočeš-nočeš stopili s podpisom pogodbe za velikanko. Vendar pa je prepričljivost in neposrednost Gallows na novi, drugi plošči o sivi Britaniji, ohranil le njen frontman, ki nam z akustičnim delom skladbe Vulture v sredini plošče nakaže morebitne preobrate na nadaljnji poti skupine. Že v nadaljevanju te iste skladbe se podčrta bistvo celotne plošče, da tempo in silovitost vseh trinajstih skladb, od začetka do konca narekuje in drži v svoji pesti prav jezni pevec Frank Carter, ki je nezaustavljiv, karizmatičen in divji kot Henry Rollins v svojih najboljših letih. Njegovi agresivni, politični in kritični nagovori so reakcija na sivo stanje v britanski družbi. Na to nas napelje že naslov albuma in njegova mračna, prav nič barvita naslovnica s črno-belim Union Jackom. Carter bruha jezo in stud čez angleški vsakdan in britansko kraljevstvo, vendar ni subverzivno nevaren kot je bil Johnny Rotten s Sex Pistols. Ulični srd in bojevitost Gallows je bližje tretji generaciji angleškega punka. Exploited in GBH sta le dve takšni skupini, na kateri se veže jezna in apokaliptična sporočilnost Gallows. Če je na prvencu čutiti moč celotnega srboritega kvinteta, je na drugem dal vse od sebe samo frontman Frank Carter. Ostali del skupine mu preprosto ni kos, ne sledi mu ne z energijo ne z vzdržljivostjo, kaj šele z ustvarjalnim elanom. Zato plošča na trenutke zaniha. Na našo srečo jo pokonci držijo eskapade in stilski odkloni, s katerimi se izmaknejo predvidljivosti, kar daje celoti dovolj vetra, da nas ne pusti hladne.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>