* Ko sem zadnje dni brskala po spletu in iskala prve ocene albuma Red, sem naletela na zapis, v katerem je pisalo nekako takole: »ponavadi album poslušam nekajkrat, preden mu dam oceno, vendar mi je tukaj vsega dosti že po nekaj poslušanih komadih. Ta zveni kot Talking Heads, spet drugi hoče imitirati Davida Bowieja. Tretji neuspešno posnema Nirvano. In tako naprej.« Recenzent je, skratka, zelo dobro povzel večji del spektra vplivov na glasbo Datarock, vendar je v svojih zaključkih udaril mimo, saj sam sebi ni znal pravilno odgovoriti na vprašanje Čemu vse to, pravzaprav? Zazdelo se mu je, da so te reciklirane reference nesramno prozorne, poceni in brez smisla, ob tem pa je spregledal, da je ravno ta prozornost in cenenost srž estetike, kakršno furajo in raziskujejo Norvežani.

Vsekakor se velja vrniti nekaj let nazaj in si tudi malce ogledati sceno norveškega mesta Bergen. Nenazadnje smo ravno pred nekaj dnevi imeli priložnost v Ljubljani gostiti Röyksopp, ki so doma iz istega kraja. Bergen je univerzitetno mesto na zahodu Norveške, po velikosti primerljivo z Ljubljano. V zadnjem desetletju so iz tega mesta na evropsko glasbeno sceno prihajali projekti kot so, poleg omenjenih Röyksopp, še Kings of Convenience, norveška pop-kraljična Annie in tudi Datarock.

Navkljub močni prisotnosti velikih glasbenih korporacij, je Bergen tudi dom alternativne pop-glasbe, ki jo je v tem času zastopala majhna, a dobro profilirana založba Telle Records. Tamkajšnji pop-alternativci so kaj kmalu spoznali moč alternativnih distribucijskih kanalov. Zgodba preboja Datarock zelo dobro ponazori ta fenomen.

Datarock je projekt, ki je nastal napol kot šala, napol pa kot rezultat frustracije nad lokalnim glasbenim dogajanjem (oziroma ne-dogajanjem). Ustanovna člana zasedbe, Fredrik Saroea in Ketil Mosnes, sta doma snemala in pekla svoje hece na cedeje, nato pa jih distribuirala skozi neodvisne glasbene in medijske kanale. Zgodilo se je, da je en tak, na roko prebarvani zvarek, prišel v prave roke in tako so Datarock že leta 2003 nastopili na glavnem odru prestižnega festivala Sonar.

V letu 2005 so Datrock objavili istoimenski prvenec, ki je, vsaj na trenutke, zvenel tako, kot bi ansamble izpred dvajset let in več zavrteli v pomlajevalnem stroju in jih energetsko osvežene ponudili v sedanjem času. Res, pri vseprisotnem alter-hitu Fa-Fa-Fa smo se lahko zdrznili in vprašali, ali imamo opravka z na novo rojenimi Talking Heads. In če je bila glasba resnično en sam kolaž vplivov z vseh strani, so pravo vrednost k celoti prispevala odbita besedila, polna duhovitih rim, v katerih je bilo kolo BMX „boljše od seksa“, kjer so se dogajale dramatične ljubezenske romance s Commodori 64, kjer je nastajala popolna zmeda v spolih in spolnih vlogah, in kjer je pot na planet Uran (Uranus) mimogrede postala pot k „your anus“.

Po skoraj štirih letih je zdaj pred nami drugi album te zasedbe. Njihova zaščitna barva je rdeča, kar se že vseskozi kaže v unikatnih rdečih Datarock-trenirkah. Vizualna stilska dovršenost je nesporna, s čimer se bo verjetno strinjal marsikdo, ki bo odklikal na myspaceu stran zasedbe. Tudi album Red naj bi odražal neko dovršenost v konceptualnem smislu. Beremo lahko, da je nastajal izključno na instrumentariju, narejenemu pred letom 1983. Referenčne točke v glasbeni zgodovini se ponovijo ali dopolnijo, spet so tu Talking Heads, ob njih pa še Devo, Yellow Magic Orchestra, White Noise, Scott Walker. Nekaj referenc naj bi prihajalo iz literarnega sveta – na primer Haruki Murakami.

Po mojem mnenju je v konceptualnem smislu najbolj dovršen komad True Stories, ki uspe celotno besedilo zgraditi iz naslovov pesmi kvarteta Talking Heads. Spet se srečujemo z multipliciranimi identitetami, konfuznostjo, hecom, a vendar ... Hec ni več tako svež, kot je bil leta 2005. Produkcijsko je album sicer dosti bolj dodelan, saj je drobnih detajlov v zvočni sliki ogromno, in verjetno ni naključje, da seže število članov Datarock, ki so našteti na myspace strani, skoraj do neverjetne številke 50. Toda albumu Red ne uspe ponuditi ničesar, kar bi bilo sveže v smislu najboljših skladb s prvega albuma, na drugi strani pa ponudi vsaj dva flopa: instrumental In the Red in zaključno balado New Day Dawn, ki, roko na srce, nekako nima mesta na tej, bojda konceptualni plati.

Reciklirana embalaža je torej popolna, vendar je okus izdelka, ko ga enkrat začnemo žvečiti, že precej znan in posledično ne premore moči, da resnično navduši. Zato bomo album Red verjetno nekaj časa poslušali in morda tudi prepevali njegove simpatične melodije, bojim pa se, da bo takrat, ko ga vrnemo na polico, tam tudi ostal. Vendar če mi kaj ni bilo nikoli jasno pri Datarock, je to odgovor na vprašanje: in kaj, če je vse to - tako kot je – povsem namerno?

pripravila Katarina Višnar