V mnogokaterem pogledu je potovanje ključen del fotografije. Vsak posnetek je svojevrstna pot. Med eno realnostjo in drugo. Prvič, ko nastaja in drugič, ko je uzrta.
Seveda pa so nekatere fotke bolj potovalne kot druge. Tiste, ki jih posnamemo na potovanju ne potrebujejo ničesar več, da bi bile potovalne. Tisto, kar morajo fotografije, ki so narejene »doma« pričarati preko nekakšnih prispodob in popačenj, to imajo fotografije s potovanja že v samih sebi. Prav zato so tudi tako popularne.
Ali je to prav ali ne, s tem problemom se trenutno ne bi ukvarjali. Pomembneje je pogledati, v kakšnem merilu se fotografije s potovanj razlikujejo med seboj. Tako v kvaliteti, kot v številu.
Za naš namen bodo pomembni predvsem trije aspekti fotografije na poti. Eden je tehnična plat. Kaj vzeti, uporabiti in s čim potovati. Drugi aspekt je intenca. Kakšen je namen naše poti in seveda predvsem fotografiranja. Zadnji pogled na fotografijo na poti se suče okoli njene vloge v ostali fotografiji. Kaj pravzaprav sploh je potovanje, in posledično potovalna fotografija?
Vsak aspekt bo pretresen ločeno od obeh drugih. Seveda v meri, v kateri je to sploh mogoče.
Lotimo se torej tehnike fotografije na poti. Prvo vprašanje, ki se pojavi v tem kontekstu je problem izbire opreme. Kaj je primerna oprema za pot? Predvsem mora zadovoljevati naše potrebe, ki jih imamo v fotografiji. To z drugimi besedami pomeni, da mora biti dovolj dobra, da z njo posnamemo dobre fotografije (ne le na poti, temveč tudi doma). Drugi pogoj je seveda, da smo sami z njo tudi dovolj seznanjeni, da jo znamo uporabljati.
Do te mere velja primernost opreme za vse vrste potovanj. Kar se od potovanja do potovanja razlikuje, so sekundarni dejavniki za izbiro. Odvisni od dolžine, namembnosti, ter napornosti potovanja, so dejavniki praktičnosti, dinamičnosti, ter dosega fotografiranja. Slednjemu lahko rečemo tudi kreativnost in je povezan zlasti z mešanico uporabnosti ter dinamičnosti ali povedano drugače, doseg, ki ga imajo naše fotografije s potovanj je odvisen od čim boljše izrabe tistega, kar se odločimo vzeti na pot. Kako pa je s prvima dvema dejavnikoma?
Praktični in dinamični pogoji fotografske tehnike na poti so odvisni od pomembnosti, ki jo igra fotografija pri načrtovanju in izvedbi našega potovanja. Tem večja ko je, tem težje bo tudi praktična, saj je za dobro in izdelano fotografijo potrebnih veliko različnih elementov, kar je običajno povezano tudi z količino stvari, ki so potrebne za uspelo fotko. To spet pomeni, da je opreme veliko, da je dragocena in nenehno v nevarnosti. Zato je dobro, da se v tako skrajnost podamo, le ko smo prepričani, da je prav fotka bistvo naše poti. V vseh ostalih primerih je bolje, če nekoliko kombiniramo. Bolje je vzeti nekoliko manj in si na ta način, ob sicer manjšemu izboru, zagotoviti nekoliko lažje dihanje.
Za večino potovanj je popolnoma dovolj fotoaparat z enim samim objektivom, ki mora biti seveda skrbno izbran. Ne gre nujno zato, da mora biti najbolj fleksibilen (zoom) ali najboljši, pomembno je tudi, da smo zanj gotovi, da dela dobre fotografije v večini okoliščin v katerih se znajde(mo). Nekdaj je naprimer kot prototip vsakega objektiva veljal klasični 50mm objektiv, za katerega še danes mnogi prisegajo, da je z njim mogoče posneti malodane vse, kar si zaželimo. Poleg tega je tudi majhen in cenen, tako da se ponavadi na poti odlično obnese. Druga standardna izbira je uporaba enega samega zoom objektiva. Tudi te ponavadi (vsaj kadar je govora o potrošniški robi) niso pretirano dragi. Poleg fleksibilnosti lahko od njih pričakujemo malo večje število fotografij, saj se izbira motivov ob pogledu skozi fotoaparat kar precej poveča. To seveda ni nujno le dobro. Prav tako kot ni nujno dober posnetek, ki ga naredimo z zoom objektivom. Zaradi svoje slabe svetlobne jakosti in obilice stekla (ali plastike), je pogostejša potreba po uporabi fleša, stativa in podobnih priprav, ki predstavljajo dodatno breme na potovanju. Do neke mere si lahko pomagamo z uporabo zoom objektivov, ki ne zahajajo iz enega ekstrema v drugega, temveč so nekoliko bolj blagi. Razpon teh se giblje nekje med 28 in 130mm, njihova svetlobna jakost in kvaliteta leč pa so pogosto kar zadovoljive. Nekateri objektivi so opremljeni tudi z raznimi dodatki, kot npr. stabilizatorji slike (IS), hitrimi ostrenji in stvarmi, ki pomenijo dodatne razloge za njihovo izbiro.
Iz praktičnih razlogov se lahko odločimo tudi za uporabo manjših fotoaparatov, morda celo takoimenovanih kompleksnih kamer (trotlziher, point&shoot,…). Te znajo presenetiti s kvaliteto fotografij, da njihove praktičnosti ter dinamičnosti raje sploh ne omenjamo. Pomembno pri njih je le to, da jih znamo uporabljati in vemo, kaj zmorejo in kaj ne.
Toliko o sami tehniki opreme. O dodatkih, filtrih, konkretnih situacijah tu ne bo govora. Namen te pisarije je namreč zgolj splošen in pregleden pogled na fotografijo na poti. Pri tehničnem aspektu je potrebno omeniti le še sredstvo zapisa naših fotografij. Tu sta seveda v igri dve možnosti. Klasična in digitalna.
Pri klasični se na potovanjih običajno uporablja barvne filme ali diapozitive. Prve zato ker so najlažje dostopni, druge pa zato, ker so kvalitetni in nudijo večjo možnost kombiniranja naših posnetkov (vsak posnetek je v svojem okvirčku). V zvezi z naštetim je potrebno povedati vsaj dvoje. Kar se tiče kreativnosti je prav tako dobrodošla uporaba črnobelih, infrardečih, krosanih ali katerih drugih filmov, saj že samo z njihovo neobičajnostjo fotografije s poti dobijo nekaj novega (podoben učinek torej, kot smo ga omenili na začetku, ko smo ločevali fotografijo na poti od tiste, ki stoji). Poleg tega je možno dandanes tudi večino različnih tipov fotografskega materiala digitalizirati, in v taki obliki razmnoževati, projecirati in urejevati, tako da postaja izbira konkretnih filmov vse bolj individualna, ne pa tudi manj pomembna, kot je upam, jasno. Vsak film ima namreč svojo prepoznavnost in posebnosti.
Kar se tiče digitalnega zapisa naših fotografij, je potrebno na tem mestu povedati le dvoje. Najpomembneje je to kam potujemo. Pravzaprav je najbolj pomembno koliko elektrike in v kakšni obliki, jo bomo na našem potovanju imeli. Digitalno namreč živi od elektrike. Če je ni, lahko na fotografiranje kar pozabimo. Druga stvar v zvezi z digitalno fotografijo je, da je razen pogoja z elektriko pravzaprav ničesar ne loči od klasične. Zanjo veljajo ista načela praktičnosti, dinamičnosti in dosega fotografiranja ob pogojih dolžine, namembnosti ter napornosti potovanja.
Zdaj se lahko lotimo drugega aspekta fotografije na poti. Rekli smo mu intenca ali namen. Kaj lahko povemo v zvezi z njim? Predvsem so naša potovanja razpeta med dva pola. Na eni strani so počitnice, recimo raje oddih, na drugi pa popotovanje in pohajkovanje.
Prvo je bližje statičnosti. To prevedeno v jezik fotografije pomeni sicer manj vznemirljivih motivov, zato pa več časa za samo fotografiranje. Na počitnice je primerno vzeti vse ali nič. Če je riziko večji je bolje vzeti nič. Na ta način bomo imeli vsaj zaslužen počitek. V primeru, da je izpostavljenost opreme manjša, je bolje vzeti vse. V tem primeru imamo možnost, da si vzamemo čas za kreativno fotografijo, četudi v končni fazi morda tudi ne fotografiramo.
Kadar je naše potovanje bolj pohajkovanje, kot kaj drugega, je smiselno razmisliti o praktičnih vidikih. Tako tistih tehničnega aspekta, o katerih je že bilo govora, kot tudi o praktičnih namenih našega popotovanja. So v igri ljudje, narava ali kaj drugega? Kako je s fotografiranjem v krajih v katere potujemo? In nenazadnje si moramo zastaviti tudi vprašanje, kaj želimo s fotografijami posneti in početi? Jih imeti zase, pokazati bližnjim ali jih tržiti. Od prepleta teh faktorjev mora biti odvisna naša odločitev. Uporaba sistema (več objektivov), določene kombinacije (ohišje + objektiv) ali le kompaktnega fotoaparata. V sliko je potrebno vključiti le še kriterije varnosti ter predvideno stopnjo ležernosti fotografiranja. In odločitev lahko pade. Če želimo od fotografije nekoliko več, se včasih splača tudi malo več riskirati. Vzeti malo več.
Tretji, poslednji aspekt potovalne fotografije o katerem je govora v tem tekstu ima opraviti, kot je bilo rečeno na začetku, z mestom, ki ga ima potovalna fotka v fotografiji. Tu imamo opravka s precejšno mero abstraktnosti.
Najprej si poglejmo, čemu služi beseda potovalna in ne raje potopisna fotografija. Izraza potopisna fotografija nalašč ne uporabljam. Zdi se mi namreč, da potopisna fotografija sploh ne obstaja. Vsaka fotografija posneta na potovanju je le droben izsek iz realnosti celotnega potovanja. Tudi, ko jih postavimo v serijo, celo celoto, še vedno ne premorejo predstavljati potopisa. Preprosto nikoli ne opisujejo poti, marveč nam vedno kažejo le pogled na določene situacije. Morda so slednje nekoliko bolj eksotične kot običajno, oziroma so eksotični tisti, ki so vpleteni vanjo, toda njihov ustroj ni prav nič drugačen od situacij, ki se dogajajo doma, tam, kjer ne potujemo. To da so situacije drugačne še ne pomeni, da fotografije govorijo o potovanju.
O fotografijah lahko rečemo le, da so fotopis, nikakor ne potopis. Fotopis nastane vsakič, kadar naredimo fotografijo. Doma, v glavi ali na (po)tujem. Zato je nesmiselno pretirano poudarjanje ter ločevanje popotniške in statične fotografije. Dosti pomembneje je, da si za fotografije in fotografiranje vzamemo čas. Tako, da vzamemo v ozir glavne dejavnike, ki vplivajo na okoliščine fotografiranja in tako, da se potrudimo narediti zanimive fotografije. Pomembno je ali smo v puščavi, v džungli, ob morju, v gorah, v mestu, vasi, nekje vmes med vsem tem ali celo kje drugje. Pomembno je zato, ker je v vsakih okoliščinah potrebno nekaj drugega za dobro fotografijo. In nekaj istega. Enaka mora biti logika fotografije, način odločanja in ozaveščenost fotografiranja.
Kaj lahko na podlagi ugotovljenega sklenemo? Za ključne besede potovalne fotografije so se izkazali: tehnika, namen in vloga, pa praktičnost, dinamičnost ter doseg (kreativnost) fotografij. Med njimi veljajo pravila logike. Morda ne popolnoma zdravo razumske, a zato nič manj konsistentne logike. Vsaka fotka prikazuje utrinek potovanja ne glede na to, kje je posneta in zaradi tega se je morda najbolje držati naslednjega pravila. Na potovanju se truditi posneti čimbolj domače fotografije, doma pa nasprotno slikati fotografije, ki bodo karseda popotniške. Mislim, da uporaba tega pravila le stežka zgreši zadani namen. Pa prijetno in uspešno pot.
Glasba:
-----------------------------------------------------------------------------
podlaga: Štefbet rifi: Juhu
komadi:
Shatzi: See you later
Rosenkreutz: Jugoslovenka
Duhovi: Jutro je na izmaku: Brodovi su otišli
Damin Gambit: Ne
Indust bag: Igraj kolce
-----------------------------------------------------------------------------
Komentarji
komentiraj >>