„Kaj rečeš diplomiranemu fdv-jevcu? Pa še en krompirček prosim.“ Stara šala, do katere kot nekdanji fdv-jevec gojim še prav posebna čustva. Sicer pa odraža precej žalostno situacijo zaposlovanja mladih v Sloveniji. Na Zavodu za zaposlovanje je namreč vse več mladih. Po nekaterih podatkih naj bi se število brezposelnih, starih do 25 let v zadnjega pol leta povečalo za kar 80 odstotkov. Država je v gospodarski recesiji, kar so nam pred kratkim tudi javno zaupali. Vsi, ki od same šokiranosti niso padli na rit, se lahko vprašajo: kako naj mlad, sveže diplomiran človek dobi službo, ki naj bi mu omogočala neko perspektivno bodočnost, ali celo opcijo kredita za kakšno malo sobico, kjer lahko preživlja svojo bodočo družinico, vse to v času gospodarske krize v hitro starajoči se družbi? Odgovor je: prekleto težko.
Kakšne možnosti torej preostanejo mlademu človeku pred diplomo? Ena opcija je seveda diplomiranje, kar naj bi bila tudi nekako logična posledica študiranja. Toda ta poteza prinaša nekatere nevšečnosti. Namreč ob diplomi kar naenkrat izgubiš študentski status, kar zna biti precej bedno, še posebej, če si navajen na subvencionirano študentsko prehrano in služenje denarja preko napotnic oziroma študentskega dela. S tem obenem izgubiš dostop do nabora del, pri katerih delodajalci že tradicionalno preferirajo študente. Saj veste, nižje dajatve in vse to. Logična odločitev je torej podaljšati čas študija za vsako ceno. Če se ti zgodi, da slučajno izgubiš status, imaš še vedno možnost drugega vpisa, ki te bo držal v študentskih vodah vsaj še kako leto. Če se ti vse zalomi in diplomiraš, pa nimaš možnosti drugega vpisa, imaš tukaj še vedno magistrske študije ali pa celo doktorat. In kaj dobimo: tridesetletnike, ki jejo na študentske bone in delajo preko študentskega servisa.
To je sicer karikiran, toda dokaj realen opis situacije, v kateri se znajdejo mladi okoli 25 leta. Problem je, kot skoraj vsi, večplasten. Mladi so se znašli na družbeni čistini. Družbeni vzorci, ki so bili prej ustaljeni, in sicer rojstvo – mladost – delo – poroka – družina – upokojitev – smrt, so porušeni. Prehod iz mladosti v zrelost, večinoma povezana z pridobitvijo službe, ki omogoča materialno preživetje in dolgoročno perspektivo, se je zabrisala. Če je bila v preteklosti meja odraslosti 18 let, temu več ni tako. Kako drugače bi si razlagali cele kohorte tridesetletnikov, ki živijo doma, ker si pač lastnega prebivališča pač ne morejo privoščiti. Torej čas prehoda iz mladosti v delo, označen z odselitvijo od doma, se je premaknil. Po raziskavah Študentske organizacije Univerze v Ljubljani iz leta 2004 kar 75% oseb med 25. in 29. letom živi v skupnem gospodinjstvu s starši. Take osebke bi kaj težko označili za odrasle odgovorne ljudi, kvečjemu za ljudi z zmanjšano avtonomijo lastnega življenja, za nekakšne pol-odrasle ljudi.
Nočemo delati krivice vsem kul ljudem, ki furajo projekte v življenju in poleg tega živijo pri ultra kul starših. Poanta je drugje. Polna zaposlitev je bila vsaj nekoč označba socialne države, ki je imajo vsi polna usta. Koncepti, kot so ena zaposlitev do upokojitve ali celo pogodba za nedoločen čas za mlade iskalce zaposlitve, ne obstajajo več. Namesto tega imamo študentske napotnice, avtorske pogodbe, in če imamo srečo, pogodbe za določen čas, večinoma za eno leto. Temu se pač reče fleksibilizacija trga dela. Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije o tej situaciji pravi takole:
Problem zaposlitve mladih torej vleče daljnosežne posledice. Stanovanjsko vprašanje je eno izmed eksistencialno najbolj pomembnih vprašanj za mlade, ki zelo močno vpliva na kvaliteto življenja. Prekleto težko je dobiti kredit brez pogodbe za nedoločen čas, brez kredita pa je lastno stanovanje za mladega človeka praktično nedosegljivo. Malokdo pa se odloči za naraščaj brez rešenega stanovanjskega vprašanja. Je pa seveda tudi ekonomsko pogojeno vprašanje. Z drugimi besedami gre za okolje, ki mladim ne ponuja neke dolgotrajne varnostne mreže. To tako vpliva na materialni status kot tudi na psihološko stanje tistega segmenta družbe, ki naj bi popeljal Slovenijo v nove višave. Družba znanja pa taka.
S stališča delodajalcev so honorarne oblike dela, oziroma avtorske in podnajemne pogodbe ugodna stvar, saj imajo bolj proste roke pri zaposlovanju in seveda odpuščanju. Je pa res, da take oblike dela ne omogočajo raznih delavskih pravic, kot so bolniške odsotnosti in plačan dopust. Dušan Semolič pravi:
Tukaj je torej država na potezi. Na žalost od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve nismo uspeli pridobiti izjave, toda nič ne de. Študentje so bodočnost v družbi znanja. Kje so in kaj delajo oni? Pogovarjali smo se z Vesno Miloševič iz ŠOS-a:
Kje pa vidijo največji problem pri problematiki zaposlovanja mladih:
Pomanjkanje izkušenj je lahko velik problem, ki pesti mlade na trgu dela. Zato pa imamo študentsko delo, kajne. Vesna Miloševič o študentskem delu pove:
Po mnenju mnogih je glavna naloga študentov študiranje in ne študentsko delo. Idealna rešitev bi bilo večje število štipendij, s katerim bi olajšali dostop do študija za večje število ljudi. Davčna politika bi se obenem morala spremeniti, ker je študentsko delo, ki je v nekaterih primerih tudi za 40% cenejše od drugih oblik dela, pač prevelik korenček za delodajalce. Na žalost je pa tukaj na potezi zopet država s kako palico.
Ne tako študentsko delal: Slaviša M
Komentarji
komentiraj >>