Ponedeljek, 29. 6. 2009
outlaw
* Dobro nam znano ime Wilco se je v minulih letih razširilo v pojem »wilco world«. Glasbeni in nasploh ustvarjalni svet Jeffa Tweedyja, ki na nek način pooseblja ali sežema in odseva tisto, kar poznamo kot zasedbo Wilco. Seveda sploh ne preseneča, da se njihova spletna stran imenuje natanko tako: wilcoworld.
Ustvarjalni opus Jeffa Tweedyja je vsekakor preveč večplasten in raznolik, da bi ga lahko, četudi v zelo zgoščeni in poenostavljeni obliki, na tem mestu dovolj smiselno povzeli. V megleni mitologiji se izgubljajo začetki z Uncle Tupelo in z vsemi simbolnimi pomeni imena tiste zasedbe in naslovov njenih plošč. Prav tako tudi Wilco, tako domače nam ime, vsebuje kodo: Will Comply. Kode, simbole, vsebujejo tudi naslovi plošč, objavljenih pod imenom Wilco. Tja do vohunskih šifer. In kode, simbole, vsebujejo tudi besedila. Besedila, ki - zdi se – nikoli ne pripovedujejo tistega, za kar se zdi, da govorijo.
Enako velja za glasbo. Za »dobro nam znane zvoke« se le zdi, da so nam dobro znani. In potem veselo odkrivamo, od kod je Jeff Tweedy vzel kak glasbeni drobec ali »citat«. Vendar se vedno znova opečemo, ko poskušamo razlagati, kaj pomenijo besede in zvoki. A to ne pomeni, da je interpretacija kot taka neustrezna, še manj pa, da je komunikacija – zaradi šuma na zvezah – nemogoča. Interpretacija je neustrezna, ko je oprta na površnost. Ko se sprejemniki zadovoljimo s priročnimi, navideznimi, poenostavljenimi, tudi samovoljnimi razlagami. Če se poglobimo, če smo pozorni in si vzamemo trenutek za posluh in premislek, komunikacija steče. O tem priča množica poslušalcev, ki zelo dobro razumejo, kaj jim sporoča Jeff Tweedy, četudi tega ne razumejo glasbene založbe in četudi tega mogoče ne razumemo vsi samozvani kritiki. To je po svoje osvobajajoče, vsekakor pa blagodejno. Blagodejno zato, ker zgolj še enkrat kaže, da je življenje veliko bolj večplastno, kot bi kdo želel dokazovati z nekakšnimi tezami o ne izhodnosti iz demagogij, in da je polje svobode, četudi zelo zamejeno, le mogoče. Da je mogoč svoboden Wilco svet.
Novi, sedmi studijski album Jeffa Tweedyja in zasedbe Wilco nas pričaka z navidezno enostavnostjo: naslov je zveden na spregledljivo dejstvo, da gre za še en album: Wilco (The Album). Uvodna pesem nas utrjuje v veri v sveto preproščino: Wilco (The Song). Za povrh v omenjeni uvodni pesmi Jeff Tweedy in njegovi sporočajo: Wilco will love you, Wilco vas bo ljubil. Potem pa pridemo do pesmi z naslovom You Never Know, Nikoli ne veš, ki nas že z naslovom opozori, da stvari niso take, kot so videti in slišati. Občutek, ki ga je treba transcendirati. Seči onkraj. Očitno Jeffu Tweedyju le ni vseeno, kot ponavlja v tej pesmi. Seveda ne.
Gotovo bi bilo preveč poenostavljeno, če bi novi album zasedbe Wilco neposredno navezali na predhodni Sky Blue Sky izpred dveh let. Kljub temu nekaj navezav lahko navedemo. Po burnem ustvarjalnem stopnjevanju, ko smo ob vsaki novi plošči skupine Wilco od Being There iz 1996. leta, preko Sumerteeth in Yankee Hotel Foxtrot, do A Ghost Is Born, ugotavljali, kako prelomne so in kako odpirajo nova poglavja v glasbenem svetu, je niz zaključila koncertna plošča Kicking Television: Live In Chicago iz leta 2005. Burno desetletje. Tudi s pogostimi menjavami članov zasedbe, sodelavcev in udeleženih glasbenikov vseh vrst. Nato je, po dveletnem premoru, leta 2007 sledil neke vrste antipod, sproščena plošča, ali pa nas je v to le hotela prepričati ali z naslovom zavesti: Sky Blue Sky, Nebo, modro nebo. In potem smo nekateri ugotavljali, kako plošča zveni kot sproščeno, ležerno delo prekaljenih glasbenikov. Kako je to pravzaprav nadaljevanje albuma Being There izpred več kot desetletja. Kot da se ostale plošče in množica sodelovanj Jeffa Tweedyja z različnimi ustvarjalci v različnih zasedbah sploh ne bi zgodile. Ali pa morebiti neke vrste povratek k enostavnosti, vendar na bistveno višji ravni. Kot zavoj spirale, ne kot vrtenje v krogu.
Pričujoča plošča deluje podobno. Zasedba, v kateri sta, ob Jeffu Tweedyju in basistu Johnu Stirrattu, ki sta v zasedbi od vsega začetka, ob bobnarju Glennu Kotche-ju, ki je v skupini od leta 2000, in pianistu Mikaelu Jorgensenu, ki je v Wilco od leta 2002, še vedno tudi kitarist Nels Cline in klaviaturist Pat Sansone. Oba sta prišla v času po studijski plošči A Ghost Is Born leta 2004, in sta že sodelovala na koncertni plošči Kicking Television: Live In Chicago. Torej nespremenjena zasedba od leta 2004 dalje, kar verjetno nekaj pove o medsebojnem ujemanju, razumevanju in uigranosti zasedbe. Za povrh je bil producent Jim Scott, ki je sodeloval tudi pri snemanju prejšnje plošče Sky Blue Sky, in, kar je pomenljivo, tudi pri snemanju albumov Being There in Summerteeth. In še zanimivost: Jeff Tweedy v pesmi You and I poje v duetu s kanadsko ustvarjalko Leslie Feist. Gre za prvi duet te vrste na kaki plošči zasedbe Wilco.
Za razliko od albuma Sky Blue Sky, ki so ga Wilco posneli tako rekoč v živo v studiu, so tokrat posnetke v studiu nekoliko bolj dodelovali. Taka je recimo kompleksna pesem Bull Black Nova. Tudi besedila niso enostavna, še manj enoznačna: omenjena Bull Black Nova pripoveduje zgodbo z zornega kota človeka, ki je pravkar ubil svoje dekle. V pesmi My Country Disappeared Tweedy pripoveduje zgodbo o izpraznjenih ameriških mestih, kjer ni nič ostalo. V pesmi You and I se dva trudita ohraniti zvezo. In tako naprej.
Omenimo lahko še sicer žalostno okoliščino, da je dolgoletni član zasedbe Wilco, Jay Bennett, ki se je na koncu z Jeffom Tweedyjem zapletel celo v sodni spor, nedavno, 24. maja letos, umrl. Jay Bennett je sicer šel iz zasedbe že leta 2001, v času težav z objavo albuma Yankee Hotel Foxtrot.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>