Dronanje ni prostor za zvočne revolucije. To je vedel že La Monte Young, nekoliko pozneje Terry Riley in Phill Niblock, danes pa temu nauku sledijo mnogi kreativci iz elektronskega in avant-metalskega miljeja. Tudi kultni drone ali pa doom metal dvojec Sunn O))), ki je v zadnjih desetih letih pomembno sooblikoval podobo naprednih metalskih muzik. In kaj povezuje Younga, Rileya, Niblocka in Sunn O)))? Poleg zvočnih sorodnosti je to Dylan Carlson, frontman zasedbe Earth. Ta je ideje starost minimalizma uporabil v kontekstu rockovske glasbe, s svojim početjem pa je ključno vplival na Stephena O'Malleya in Grega Andersona, gonilni sili zasedbe Sunn O))). Da tudi (počasna) evolucija lahko prinese zanimive zvočne zasuke, dokazujejo prav pri O'Malleyevi in Andersonovi založbi Southern Lord, kjer se je zgodilo nekaj (morda) najbolj zanimivih premikov v recentnih muzikah.

A ni vse zlato kar se sveti. O'Malley je v zadnjih letih zabeležil mnoštvo sodelovanj in za mnoga od njih se je zdelo, da se vse preveč ponavlja. Vmes je sicer posnel nekaj zanimivih plošč, denimo v navezi KTL s Petrom Rehbergom ali pa z zasedbo Gravetemple, vendar pa zadnji zares opazni presežek dvojca Sunn O))) seže v leto 2006 in album 'Altar', ki sta ga posnela skupaj z Boris. Takrat sta svojo estetiko distorziranega drona nadgradila s hrupom kitar in bobnov japonskega tria, ter tako močno razširila zvočno paleto, ob tem pa je sama forma glasbe ostala praktično nespremenjena. Glasba je še vedno slonela na skrbno sestavljenem dronu, polnem - v podpovršju skritih – detajlov. Podoben, a še večji korak Sunn O))) sedaj naredita z albumom 'Monoliths and Dimensions', kar pa je skozi prizmo velikega števila sodelujočih glasbenikov pravzaprav tudi logično.

O'Malley in Anderson sta moči med drugim ponovno združila z avstralskim dronerjem Orenom Ambarchijem, že omenjenim Dylanom Carlsonom, madžarskim kruljačem Attilo Csiharjem in Joejem Prestonom. Pridružijo pa se jim še legendarni pozavnist Julian Priester, ki je svoje dni igral skupaj s Sun Rajem in Johnom Coltraneom, pa avantgardni trobentač Cuong Vu, multiinstrumentalist Steve More, skladatelj/violinist Eyvind Kang, basist Tim Smollens in še kopica morda nekoliko manj kričečih imen. Že v spremnem tekstu k albumu je opozorilo, da razširjena ekipa ne pomeni le Sunn O))) z orkestrom, kot bi si to morebiti znal interpretirati neuk sledilec popularnih muzik. Glasba namreč sledi smernicam, ki jih dvojec postavlja že vse od svojega nastanka, razlika je le v pestrosti zvokov, ki se prelivajo v masivnih, halucinogenih dronastih plasteh. Morda je le nekoliko bolj izraženo spogledovanje z idejami minimalističnih skladateljev, a pri tem Sunn O))) zadržijo vse karakteristike, ki so jih v desetih letih dvignile med najbolj prepoznavne metal bende.

Vsaka od štirih skladb je zgodba zase, vendar pa je album zaokrožena celota. Med prepoznavnim kitarskim distorziranjem se prostor odpira plastem, ki jih izmenično in skupaj nizata strunska in trobilska sekcija, v obrednih vokalnih vložkih pa se srečajo temačni Csihar na eni in sakralni dunajski ženski pevski zbor na drugi strani. Glasba je polna kontrastov, a ti se že na prvi posluh zlijejo v razumljiv in predvsem natančno izdelan zvočni tok, s katerim glasbeniki podrejo zid med sodobno kompozicijo in metalskimi muzikami. Presežek se morda skriva prav v avanturističnem spajanju kontrastnih krhkih zvokov na eni in težkih kitarskih rifov na drugi strani, s tem pa Sunn O))) postavijo zanimive smernice, ki bi - potem ko se je post-rock znašel v slepi ulici – morda lahko spremenile podobo nekaterih sodobnih rockovskih praks.