* Wave Machines so dopadljivi na specifičen, recimo mu „britanski“ način. Delajo pop-glasbo, a vendarle domujejo v alternativi. Brenkajo na strune, a vendarle pristanejo uvrščeni pod oznako elektro-popa. So ljubljenčki New Musical Expressa, a ne gre se bati, da bodo postali „preveč“ popularni.

Otoški glasbi so taki križanci domači in nikoli se jih ni otepala. Spomnimo se škotskih Orange Juice in Josef K, na primer. Ravno zato je tamkajšnji sceni uspevalo znotraj žanrskih količkov ušesom prijazne pop-glasbe posegati po vrhunskem, ustvariti svojevrstna remek-dela popa. Saj ne, da bi bilo to nujno jasno v trenutkih, ko so takšna dela nastajala. V mnogih primerih je bila zgodovinska perspektiva tista, ki je stvari postavila na svoje mesto. Pop-glasbi res ni potrebno, da bi bila neumna in Wave Machines skušajo tej tradiciji ostajati čim bolj zvesti.

Kvartet Wave Machines je doma v rojstnem kraju Beatlov, Liverpoolu. Nastal je leta 2007 in je pred prehodom k založbi Neapolitan Records za Chess Club Records izdal dve singlici: The Greatest Escape We Ever Made ter I Go I Go I Go. Slednjega je kvartet posnel še enkrat in ga objavil letošnjo pomlad, potem ko je izšel še tretji singl, Keep The Lights On. Junija so izdali svoj prvi album, Wave If You're Really There.

I Go I Go I Go je šolski primer popa, ki misli s svojo glavo. Z nesramno lahkoto zleze v ušesa že pri prvem poslušanju, podkrepljen s pravilno odmerjenimi dozami ritmične podlage in lahkotno nagajivostjo funky kitar.

„Sublimen pop“ in „resnična Aladinova zakladnica zvokov,“ - to sta opisa, izza katerih Camilla Pia v New Musical Expressu niti ne poskuša skriti svojega navdušenja nad albumom. Vanj Wave Machines umestijo tako do zgražanja ali posmeha osladne vokale v falsetu, plehke zvoke sintesajzerjev, ogromno melanholije, pa tudi šolske primere angleškega „pivskega“ rocka. A pojdimo po vrsti.

Album odpre The Stupidest Things, skladba, ki jo zaradi aranžmajev zlahka navežemo na dediščino Hot Chip, toda narobe bi bilo razmišljati, da kakor koli zakoliči dogajanje na albumu kot celoti. In lahko takoj priznam: žal, da je temu tako. Že po nekaj uvodnih taktih znotraj uvodne skladbe se namreč začnejo odpirati zelo zanimivi prostori v zvoku: na tem mestu so to nepričakovane disonance, ki jih čez elektronsko podlago vpelje mehkobna kitara in ki, navidez, zvenijo zelo kontrastno do zvočne slike, v katero se umestijo.

Sledi očarljiva I Go I Go I Go, njej pa lenobno funkyjaška Keep The Lights On. Obe se spogledujeta z britanskim popom zgodnjih in srednjih osemdesetih in zato nemalo preseneti začetek skladbe Punk Spirit.

Ni mi uspelo izbrskati podatkov o zgodovini nastajanja vseh skladb, ki so uvrščene na album. Zdi se mi namreč, da je album mestoma stilistično neenoten, kot bi pesmi nastajale v različnih časovnih obdobjih. Punk Spirit bi tako mirno pristala v repertoarju kakšnega drugega, bolj rockovskega angleškega ansambla in ni pravšen odgovor na atmosfero, ki jo zarišejo tri skladbe pred njo. Sledijo glasbeni momenti, kjer album izgubi nekaj ostrine. Potem ko nas s svojim refrenom in afro-vložki na sledi Orange Juice preseneti The Line, se album proti koncu vseeno razvodeni in šele nekaj zaporednih poslušanj albuma nam bo razkrilo repetitivno in čarobno melanholično naelektrenost zaključne Dead Houses.

Wave Machines kažejo močno pop-senzibiliteto, ki jo uspešno nadgrajujejo z nepričakovano bogatimi sloji aranžmajev. A zdi se mi, da bo treba počakati na nadaljevanje prvenca, da nas bodo resnično prepričali v svojo vizijo.

pripravila Katarina Višnar