Četrtek, 23. 7. 2009
primozv
* Pred tremi dnevi, v ponedeljek, se je v Tolpi bumov odvrtela plošča Veckatimest, benda Grizzly Bear, ki je le še potrdila prevlado (pre)močne brooklynske koalicije ogroženih živalskih vrst na čelu z Animal Collective, Panda Bearom, Department of Eagles in že omenjenimi Grizzly Bear. Na področju načrtno raziskovalnega in nemalokrat zasanjanega naprednega folka, ki se bolj ali manj očitno spogleduje z drugimi glasbenimi prijemi, je izven brooklynske scene sicer moč najti dovolj tovrstnih poskusov, jih pa ni moč zaokrožiti v geografsko pogojeno sceno.
Še posebej to velja za danes predstavljenega kantavtorja Cassa McCombsa, ki je odrasel v sončni Kaliforniji, se kot glasbenik izoblikoval in dozorel v Baltimoru, v zadnjem času pa je na trubadurski misiji od enega do drugega mesta. Aktualna plošča Catacombs, sicer že četrta v njegovi diskografiji, pa je prva, ki je nastala v rodni Kaliforniji. Lahko bi sicer rekli, da se to tudi sliši na sami plošči, a so po drugi strani »kalifornijski zvok« v zadnjih letih najlepše izpopolnili glasbeniki iz drugega konca Amerike, že omenjeni Panda Bear ter morda še bolj očitno baltimorski dvojec Beach House. Prav slednji se ob prvem stiku s ploščo Catacombs, prikliče kot najbolj očitna asociacija. Izčiščena forma, obrana do kosti, na kateri plavajo subtilne zvočne teksture je že kar trendovski recept, ki se mu ni izognil niti Cass McCombs. Če Beach House in fantje in New Yorka taisto počnejo v malce bolj elektronski maniri, je Cass McCombs precej bolj tradicionalen.
Oborožen zgolj z glasom in akustično kitaro prepeva pesmi, ki so lahko na žalost precej enostavne in klišejske, ali pa tudi bolj kompleksne in vznemirljive. K sreči, niso pesmi kot take tiste, ki kličejo k poslušanju te plošče. Izpiljena zvočna podoba, z množico nedoločljivih zvokov, ki prihajajo, odhajajo in se mešajo eden z drugim, je tista ki daje najgloblji pečat tej plošči. Ker nekatere pesmi res niso bog-ve-kaj, proti koncu plošče se Cass McCombs prepakira še v ne ravno posrečeno countryjaško formo, je ploščo tako bolje poslušati z izklopljenim razumom in se prepustiti božajočim valovom atmosferičnih zvokov, s katerimi je prepojena plošča.
Potapljanje glasbe v debele plasti odmeva, je tako s ploščo Catacombs dobilo še eno potrditev, je pa glede na to da Catacombs še zdaleč ni niti prva, niti edina tovrstno zveneča plošča, na mestu vprašanje, koliko takšnih albumov, bo še izšlo, preden se bo globalno poslušalstvo vsaj za nekaj časa naveličalo njihovega specifičnega zvoka. Cass McCombs v določenih trenutkih že zveni kot zadnji vzdihljaji nekega žanra. Spet drugič, v svojih najboljših trenutkih, priporočam predvsem pesem "You Saved My Life", pa mojstrsko obvladuje svojo obrt. Na žalost moč pesmi kot takih na plošči malce preveč niha, da bi ploščo dokončno označili s superlativi, je pa, kot že rečeno, prvovrstno zvočno vzdušje tisto, zaradi katere je plošča vredna poslušanja.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>