Četrtek, 6. 8. 2009
igorp
Ob lahkotnem vsakodnevnem izdajanju različnih resolucij o totalitarizmih v dvajsetem stoletju, s katerimi operirajo institucije Evropske unije in Organizacija za varnost in razvoj - OVSE, lahko kritični poslušalec samo nejeverno odkima z glavo. Dvajset let po padcu vzhodnoevropskih komunističnih sistemov smo priča institucionalnemu obračunu z duhovi preteklosti, ki v svoj zagovor ne morejo aktivirati lastnih medijskih sil. Priča smo novodobnemu agitpropu manipuliranja z zgodovino, ki je podprt z nadnacionalnim proračunom. Resolucija Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarizmov ima sicer že nekajmesečno brado, medtem ko je bila resolucija OVSE-ja o obsodbi totalitarizmov sprejeta pred kakšnim mesecem. Kljub temu se je slovenska javnost deklaracij o obsodbi stalinizma in nacizma zavedla šele, ko je skupina nostalgičnih Rusov protestirala pred slovenskim veleposlaništvom in ko je poslanec v slovenskem parlamentu Roberto Batelli slovenski kolektivni zavesti očital politično zaostalost in komunistično zadrtost.
Ob hitrem pregledu dveh resolucij ugotovimo, da sta tako OVSE kot Evropski parlament za edina totalitaristična sistema 20. stoletja označila nacizem in stalinizem. Simptomatično deklaracija Evropskega parlamenta pod zaporedno črko A. prizna, da zgodovinskih dejstev ni moč razlagati objektivno, a nato pod zaporedno črko K. od bodoče združene Evrope zahteva enoten pogled na zgodovino, kjer moramo obsoditi nacizem, stalinizem in različne fašistične sisteme. Poskus obsodbe stalinizma in nacizma pa zaradi nekritičnega pogleda na lastno vlogo zahodne Evrope v zgodovini 20. stoletja izpade kot impotenten poskus, katerega edina posledica je zgolj ponovna restavracija fašizma in šovinizma.
Naravnost barbarsko je namreč, da v nobeni od deklaracij ni navedena dvajsetletna vladavina fašistične stranke v Italiji. Izgovori, da poleg stalinizma in nacizma v deklaraciji nastopajo v stranski vlogi tudi različni fašizmi, ne držijo vode. Fašizmi, ki so vredni obsodbe, so namreč v deklaraciji Evropskega parlamenta našteti poimensko – to so Frankova diktatura v Španiji, Salazarjeva na Portugalskem in diktatura vojaške hunte v Grčiji.
Italijanskega fašizma, proti kateremu se je pričel slovenski oboroženi boj že v tridesetih letih dvajsetega stoletja, pa ne zasledimo.
Že bivši kubanski predsednik Fidel Castro je leta 1992 opozoril na nevarnost zgodovinskega posploševanja, da bi Stalina obtožili za glavne zločine dvajsetega stoletja. V uradnem odzivu na evropske deklaracije pa je Zveza borcev resoluciji označila kot »trend restavracije antikomunizma, ki z zavajajočo perverznostjo zanemarjajo zgodovinske pogoje, cilje, zavezništva in specifike vsake posamezne države, ter iz deklaracij načrtno izpuščajo fašizem, različne oblike klerikalizma, imperializem in ostale izme, ki so v dvajsetem stoletju več kot uspešno terjali žrtve«. Boj v drugi svetovni vojni tako ni bil boj demokracije proti nacifašizmu, temveč boj antifašizma proti nacifašizmu. Tak nekritičen poskus restavriranja zgodovine na račun komunističnih totalitarnih sistemov, ki so uspešno premagali fašizem in nacizem po Evropi, zgolj restavrira fašizem in nacizem kot legitimna sistema.
Tako imenovana demokratična Evropa je zmožna zgolj samopomilovanja in posipanja s pepelom ob za njo zgodovinsko nenevarnih zločinih. Enostavno je namreč obtožiti nacizem sprevrženosti in stalinizem barbarstva. Enostavno se je posipati s pepelom ob Srebrenici in obsojati lakoto v Ukrajini v sovjetskih svinčenih 30. letih. Impotenco Evropa pokaže ob omembi Mussolinija, klerofašizma Hrvaške, imperializma Francije in Velike Britanije, nacionalizma pribaltskih in šovinizma skandinavskih držav. Lista zločinov oziroma smrtnih žrtev zaradi nasilja, ki so jih povzročile zahodnoevropske države v dvajsetem stoletju, po vsakem posameznem primeru presega število mrtvih v Srebrenici. Evropa z lahkoto obsoja tiste zločine in zločince, ki se najtežje branijo. Ob sprevrženosti Evropskih institucij mi na pomoč lahko pristopijo zgolj verzi Srečka Kosovela:
»Milijoni umirajo,
A Evropa laže.«
Če izpeljemo posledice političnih odločitev evropskih institucij do končnih konsekvenc, nas čakajo kar zanimive spremembe. Slovenska zgodovina se bo tako po sprejetju obeh resolucij morala pisati na novo. S tem, ko je Mussolinijev režim izpadel iz gruče porednih in malček krutih režimov, je tudi upor Tigrovcev in primorskih partizanov v drugi svetovni vojni ponovno postal to, za kar je bil prvotno označen s strani fašistov – kot teroristični upor kulturno manj razvitih ščavov. Prav tako je upor slovenske Narodno osvobodilne fronte do leta 1943 nelegitimno dejanje. Kolaboracija z italijanskim upravnikom do tega leta pa domoljubno dejanje vredno poveličevanja. Srečko Kosovel je ponovno postal teroristični pesnik.
Komentarji
komentiraj >>