[MANDELBROT SET]: HOTEL MAGNOLIA (Dirty Old Label, 2009)

Vsem, ki ne nasedajo brezskrbnim, lagodnim in še kakšnim izmed pridevnikov poletnega vzdušja, bi pričujoča glasbena noviteta s hrvaškega primorja znala razbiti nek stereotipni poletni vsakdan, skoraj prepoln predvidljivo lagodne glasbene ponudbe. Hotel Magnolia - drugi album Zadarsko-reške četverice - [Mandelbrot Set] namreč zna vzbuditi za poletje sicer neugledna čustveno-duhovna stanja eksistencialnih napetosti ter družbene kritičnosti, uzvočene v zajebane riffe, ritme in besedila.

[Mandelbrot Set], ki slovenski klubski publiki verjetno ni neka neznanka, se na sceni pojavi leta 2002, dve leti pozneje izdajo svoj istonaslovljeni prvenec, nakar se tik pred pripravami dotične plošče začnejo stvari zapletati - ostanejo brez bobnarja, naletijo na tipične produkcijske težave malega, neodvisnega, če hočete nekomercialnega banda, za nameček pa jih nateguje še hrvaški Sazas, s še bolj ljubko kratico - ZAMP (Zaštita muzičkih autorskih prava) ... Toda navkljub vsem težavam in prevratom je pred nami nova plošča, ki je doživela tudi omejeno izdajo na 500-tih vinilkah.

Po sedmih letih delovanja na alternativni sceni ostaja bend, ki združuje bivše člane skupin, kot so Very Expensive Porno Movie, Exit, Ja i Bosna, Mr. Scorn, Jadni susjedi, FOF itn., itd., zvest glasbenim koreninam, ki so zrasle iz refleksije neodvisne ameriške glasbene produkcije 80-ih in 90-ih let - tako po do-it-yourself dŕži kot po neki tipični underground estetiki tega obdobja.

Kot bend, ki se poimenuje po Mandelbrotovi determinirani neskončni množici, namreč raziskujejo in sledijo noise-rockerskim in post hard-corovskim predispozicijam bendov kot so Albinijevi Big Black, Shellac, Rapeman, dalje Sonic Youth, Fugazi, Jesus Lizard, če naštejemo tiste najbolj izstopajoče. Na tem mestu bi se lahko spomnili njihovega ogrevanja publike na zagrebškem koncertu zasedbe QUI z Davidom Yow-om, ki je za konec s fanti odpel Cannibal - komad njegove prve zasedbe Scratch Acid.

Mandelbrot set si znotraj omenjenih smernic prisvajajo svobodo do raziskovanja zvoka, občutij in liričnih tem, ki ne nagovarjajo širših množic, temveč ostajajo zvesti osebnemu okusu in lastnemu videnju glasbe. Marsikdo bi bendu lahko očital, da ostajajo ujetniki neke polpretekle zgodovine glasbenega izražanja, a po drugi strani na svojevrsten način zaineteresirani publiki ponujajo fraktalno zvočno podobo že slišanega. S prepoznavnim kitarskim noisom, lamajočimi ritmi, odločno basovsko linijo in brezkompromisnim vokalom avstralskega povratnika Krisa Vujičića na ustvarjalen način znotraj premišljeno strukturiranih komadov raziskujejo možnosti izgrajevanja zvočne napetosti in sproščanja le-te. Kompaktnost in celovitost posameznih pesmi namreč mojstrsko izpopolnjuje do potankosti premišljena ritmika številnih dinamičnih prehodov, ki ustvarjajo napeto pričakovanje odrešujočega skoka v prepad.

Mirne vesti lahko rečemo, da Hotel Magnolia v produkcijskem
smislu preseže njihov že razprodani prvenec, za katerega ponosno pravijo, da je sicer amaterski, a poln energije in entuziazma. Vsled vseh zapletov pri nastajanju dotične plošče se je fantom navsezadnje uspelo povezati s podobno mislečimi ameriškimi kolegi, ki so poskrbeli za mix in mastering Hotela Magnolije. Poleg tega se za razliko od prvenca, kjer najdemo skoraj enkrat toliko pesmi, na dotični plošči zvrsti sicer zgolj 6 daljših komadov, ki pa nič kaj manj udarno, a z večjo naklonjenostjo do bolj psihedeličnih zvočnih pejsažov poslušalca potegnejo v čudežno deželo neskončnih fraktalnih širjav. Nekoliko bolj sproščen ritem namreč pušča več prostora kitarskemu karakteriziranju pesmi ter odločnemu osvajanju možnosti tovrstnega zvoka.

Otvoritveni komad s te bolj melodične plošče - The Year Of the Pig je skoraj v celoti delo reške polovice benda, čeprav je sicer njihovo ustvarjanje, glede na to, da prihajajo iz dveh različnih krajev nezanemarljive oddaljenosti, zelo usklajeno. Po njihovem pričevanju se večina idej za komade sicer porodi v zadrskem delu frakcije, ki se potem na skupnih vajah tudi izpopolnijo ter realizirajo.
S samega roba rock'n'rolla nam v svoji brezkompromisni drži ponujajo zvočno prepoznavno ploščo, ki jo krona zadnja, slabih 14 minut dolga kompozicija Dingo, ki z eksperimentalno strukturo hrupne psihedelije nekako konceptualno zaokroži celotni album.

Pod okriljem neodvisne založbe Dirty Old Label, ki med drugimi stoji za bendi kot so Bambi Molesters, Deafness by Noise, Antenat, Debeli Precjednik, Fakofbolan in še kateri, in ob pomoči splitskega nojzerskega društva Guranje s litice, se Mandelbrot set skratka predstavljajo s suverenim izdelkom, ki izbrane publike ne bo pustil ravnodušne.