Lajko Felix z Brasnyó Antalom na Kamfestu

Hvala bogu, ki ga verjetno ni, da glavni smoter vsake predstavitve umetniškega artikla vsakega poletnega festivala ni pomenkovanje tipa: »Ej, stara, a je blo dobr na Korčuli?" oziroma da občasno izvajalec z lepoto zapre gobec še tako žurersko razpoloženim naključnim obiskovalcem. Koprski Koperground je s svojo angažiranostjo in strogo selekcijo svetlobna leta od običajne počitniške zabavljaškosti, veliki poletni festivali po drugih mestih pa so pretežno le malo več kot to. Kamniški Kamfest se je ta vikend presegel s postavitvijo Lajka Felixa.

Vojvodinski violinist in skladatelj madžarskega rodu, in nikakor ne srbski, kot je ugotovila Mladina, je na kamniškem Malem gradu nastopil v duetu z violistom Brasnyó Antalom. Pred nabitim avditorijem, posedenim po skalnati brežini, sta odšibala nekaj, kar je po količini šestnajstink in dvaintridesetink spominjalo na Slayer, po vpletanju tako imenovane resne muzike v jazz in blues na Duka Ellingtona, po hipnotično neumornem, na odmerjene trenutke distorziranem, pulziranju strun na The Ex in za par sekund celo na Koyaanisqatsi Philipa Glassa.

Sekundant Brasnyó Antal na violi je v duu, ki je zvenel kot orkester, opravljal nalogo - za rokerje - druge kitare, bas kitare in bobnov. Fascinantna je bila njegova metronomsko konstantna podlaga predvsem v prvem delu, dvanajst- ali več minutni skladbi, ki jo je v kadenci maestro neboleče prekinil z »moram da menjam žicu«, nakar sta se umaknila v zaodrje, se vrnila in nadaljevala prekinjeno. Brez stresa, z gromkim aplavzom.

Antalove predloge, po katerih je izvajal akrobacije Lajko Felix, so bile pretežno dvo- do štiriakordne, s kako modulacijo in ljudomilo harmonizirane v bluesovskih in panonskih lestvicah in oddrajsane v akordih, iz viole iztisnjenih tudi iz treh strun hkrati.

Na pogled tako skopa struktura solistu in skladatelju omogoča, da so solistične čarovnije izvedene tudi rokersko umazano in da kljub sinkopiranju in včasih free jazziranju cela reč ves čas ohranja skorajda rejverski drajv, čeprav Cigana po postmodernistični odprtosti za žanre v mikser namečeta vse zgoraj omenjene reference plus Bacha in Vivaldija in še kaj. K polnosti zvoka pripomore še le v najtišjih sekvencah slišen delay na Felixovi violini in goreče menjavanje pozicije loka - od božanja pri vratu do divjega drgnjenja pri kobilici in povsod vmes, vse to pa v seksi divjih kontrastih. Da je v celotni materiji dokaj improvizacije, je bilo opaziti iz violistovega spremljanja solistove gestikulacije ob menjavanju dinamike iz forte fortissima v lirično nežnost ... Je kdo rekel panonski Paganini? Ja, tudi širši domovini se je poklonil z značilno zadržanim šestosminskim taktom in nekaj melodičnimi nizi, sicer pa je etno jazz mnogo prekratka oznaka za to, kar je v soboto predstavil Lajko Felix. Bravo, Priden možic. Aja, in bravo, tonski mojster.

Ivo Poderžaj