http://www.youtube.com/watch?v=sFCNWMbYgok

PERE UBU & SARAH JANE MORRIS - Long Live Pere Ubu (Cookyng Vynil, 2009)

Kultne skupine Pere Ubu (pêr ubú) s še bolj kultnim frontmanom Davidom Thomasom najbrž ni treba posebej predstaviti, če pa bi jo že hoteli, bi nam bržkone za to znalo zmanjkati časa v dotičnem terminu. A za vsak slučaj naj vam postrežemo z nekaj dejstvi: zasedba s specialnimi ustvarjalnimi potrebami in z razvito metodologijo je nastala davnega leta 1975, ko je vsled pomanjkanja ustvarjalnega zagona in izpetosti na clevelandski glasbeno-kulturni sceni prišlo do samoiniciativnega posega v mlačno izraznost tamkajšnjega nezadovoljivega stanja subkulture. Izpod strehe na 23. ulici, kjer se je našla ekipa samih glasbeno nadebudnih mladcev in tehniških entuziastov, ki so sicer že bili dejaven del tamkajšnje scene, se je konec poletja '75 sprostil silen grom z muzikalno strelo, zajezen v projekt, imenovan Pere Ubu (pêr ubú). Prekipevajoč od zamisli in ustvarjalne energije so namreč fantje, bolj za šalo kot zares, začeli eksperimentirati z lastnimi idejami monstruoznih razsežnosti, ki so se dotaknile zavesti bandov kot so Joy Division, Pixies, Hüsker Dü, Henry Rollins, Bauhaus, R.E.M, Julian Cope in marsikaterega drugega. Zgolj dobro leto pozneje so se že podali na obsežno evropsko turnejo, kjer so igrali s skupinami The Pop Group, Nico, Human League, The Soft Boys in z Red Crayolo.

Pere Ubu se je razvil v skupino, ki je delovala projektno in ki je znala v svoje aktivnosti vključiti muhaste in brezkompromisne glasbenike, ki pa so zaradi notranjih trenj kolektiva pogosto »odpadali« z vsakim dokončanim projektom. Toda - kot je očitno s primerom letos izdane plošče - uspe Davidu Thomasu vedno najti interesente za sodelovanje, če mu slučajno ne uspe pritegniti že starih znancev. Na plošči Long Live Pere Ubu naletimo na sodelovanje z angleško divo Sarrah Jane Morris, med drugim dobitnico evropskega Grammyja in zmagovalko festivala v San Remu. Že po samem naslovu sodeč bo projekt živel tudi v prihodnosti, kar za notoričnega neprilagojenca in upornika vsem normam, tipa Davida Thomasa, ne bi bilo nič presenetljivega.

Kot izjavi v RŠ- intervjuju iz leta 1996 »Kultura sedaj ni nič več kot prijazno butično izkustvo življenja, kjer vse uravnavaš s pritiski na gumb [...] Kultura je v rokah lažnivcev, birokratov in opravljivcev.« Sodeč po njegovem delu zadnjih nekaj let bi lahko rekli, da je svoje mnenje samo še poglobil. Plošča Long Live Pere Ubu se po svoje vrača k izvorom projekta Ubu, ki že dobra tri desetletja častno nosi ime glavnega antijunaka ene izmed predhodnic absurdne igre Ubu Roi (ubu roa), avtorja Alfreda Jarryja. Glede na opis junaka bi si David Thomas težko našel bolj prikladni alter ego - Pere Ubu kot prispodoba modernega človeka je namreč zavaljen, grd, krut, požrešen, vulgaren lik, ki se predaja pohlepni samozadovoljitvi.

Tema zadnje plošče ni nič drugega kot razdelava te Jarryjeve igre oziroma njena uglasbitev, kar se da razbrati že ob poslušanju plošče, kjer lahko slišimo hujskaške, zjamrane ali prepirljive dialoge med Pere Ubujem (pêr ubújem) in njegovo nemarno ženo - Mere Ubu (mêr ubu). Na živih nastopih smo namreč lahko priča celi predstavi, z vso sceno in projekcijami po Jarryjevi predlogi, v kateri igrajo tudi ostali člani zasedbe. Zgolj z glasbenega vidika gre za prepoznaven zvok Ubujevih mahinacij, ki ostajajo zveste eksperimentalnemu garažnemu rocku, kronanemu s subtilno-abstraktnim občutkom za interpretacijo in dostavo globljega sporočila.

Vsem, ki omenjene drame ne poznate, priporočamo poglobitev v besedila, ki jih je David Thomas kakšno leto pilil, odrezan od zunanjega sveta. Čeravno sama, sicer satirična zgodba, deluje plehko, v besedilih naletimo na bizarnosti vseh vrst - od takih, ki se tičejo osebnih preferenc, do takih, ki zadevajo ljudi okoli nas, družbo, v kateri živimo in politiko, s katero se skušamo kratkočasiti. Požrešnost, zapitost, sprejemanje rizičnih odločitev brez večjih pomislekov, vulgarnosti vseh sort in še obilo take, že skoraj machiavellistične in na rob absurda prignane navlake, oblega ploščo od prvega do zadnjega komada.

Če zanemarimo sporočilnost, imamo na plošči priložnosti okusiti žlahtne takte nabritega izrojenega rocka, kombiniranega z zvokom analognega sinta, ki so si ga prizadevali izsiliti s hipernaturalističnimi snemalnimi tehnikami, kot poudarijo na spletni strani projekta. Gre za poslušljivo stvaritev, ki odzvanja tudi po koncu zadnjega komada. Nekje vmes zbode v ušesa bowiejevski žametni tok, prav tako nas preseneti dokaj zgovorna kompozicija Less Said The Better, ki jo vodi sample nemarnega podrigavanja.

Plošča, ki je čakala luč sveta 2 leti, je ostala zvesta metodologiji, ki se absurdno trudi v predvidenost rojevanja novega čudnega objekta poželenja vkomponirati čim več nepredvidenega in spontanega. Ob koncu naj si dovolim zaključiti s še enim citatom, ki cinično povzame občutja norih ustvarjalcev iz tokratne zasedbe Pere Ubu:
»Pere Ubu je karakter, ki je uničil življenje Alfreda Jarryja. In sedaj uničuje našo kariero. Ta plošča, ta reč, je naš Waterloo, naš Nedosegljivi most, naš Pickettov napad. No, nekdo je moral to storiti«. Za konec naj še rečemo: lepa hvala, Pere Ubu, in upamo lahko, da se bodo naše poti v bližnji prihodnosti prekrižale ...