* Rob Mazurek je dobro znano ime na tej frekvenci. Kot eden vidnejših ustvarjalcev v plodnem čikaškem glasbenem miljeju se namreč redno pojavlja v mnogoterih navezah, bodisi kot osrednji član ali pa kot gostujoči glasbenik. Najbolj znan je bržkone po različnih inkarnacijah zasedbe Chicago Underground, bolj zvedavim ušesom pa se je prikupil tudi v formacijah Isotope 217, Mandarin Movie ter Tigersmilk. Svojo prožnost in zvedavost je še bolj izpostavil v zadnjih letih, ko se je pridružil soprogi biologinji v Braziliji, kjer se med njenim proučevanjem amazonske flore zabava s poslušanjem in snemanjem električnih jegulj. No, vsaj takrat, ko z brazilskim tolkalcem in elektrončkarjem Mauriziom Takaro ne ustvarjata v izvrstnem projektu Sao Paulo Underground.

S ploščkom 'Sound is' Mazurek ne stori nič revolucionarnega, pa vendar gre za eno letošnjih lepših in zanimivejših glasbenih stvaritev. Takoj prepoznavna govorica sloni na jazzovskih temeljih, a po Mazurekovi stari navadi močno presega jazzovski idiom. Ušesom spodaj podpisanega razna transžanrska prečenja niso preveč po volji, čikaški trobilec pa ta druženja raznorodnih estetik vselej uspe sestaviti v formo, ob kateri le veselo zastrižejo. Skozi prizmo čikaških glasbenih gibanj v zadnjih dvajsetih letih je Mazurek s prepletanjem jazza, post-rocka in elektronike pravzaprav logično predvidljiv in vsaj v tem pogledu ne bi mogli iskati nekih presežkov. Če je tamkajšnji jazz še kolikor toliko vitalen, za postrockerje in elektrončkarje namreč velja, da so podlegli času in predvsem vkalupljenosti.

O tem, kako zmoten vtis bi si na podlagi takega pavšalnega »požanrjevanja« utegnil narediti poslušalec, najlepše izpostavi prav Mazurekova glasba. Kako je prišel do alkimističnega znanja, lahko sicer le ugibamo, najbrž pa ne bi bili daleč od resnice v trditvi, da je to plod njegove zvedavosti in odprtosti do mnogoterih zvočnih praks. Pa naj si bo to sodobna prefinjena dunajska avantgardna elektronika, kričavi japonski impro bizarneži iz sedemdesetih let minulega stoletja, ali pa frenetični brazilski tropikalisti. Prav ta element vse prepogosto pogrešamo pri številnih jazzovskih ustvarjalcih, ki se vrtijo v krogu in vedno znova delajo že narejeno. Tu se Rob - in mi z njim – lahko zahvalimo Artu Farmerju, ki ga je na začetku kariere postavil pred dejstvo, da lahko bodisi postane odličen jazzovski glasbenik ali pa si izbere tisto težjo pot in najde svojo govorico. Odločil se je za zadnjo.

Kot vselej je tudi za svoj novi kvintet sestavil izvrstno ekipo iz starih sodelavcev. K sodelovanju je povabil vibrafonista Jasona Adasiewicza, basovskega kitarista Matthewa Luxa, kontrabasista in pianista Josha Abramsa ter bobnarja/tolkalca Johna Herndona, sam pa je, kot vselej, zapihal na kornet ter zaigral na sintetizator in klavir. Tu se samo od sebe postavlja vprašanje, čemu novo ime zasedbe, če pa z večino glasbenikov vendarle sodeluje že v drugih projektih, ki so povrhu vsega največkrat še odprtega tipa. Odgovor, s katerim bi tu potešil radovednost, se izmika. Morda gre le za to, da preizkusi odmevnost svojega imena, ali pa so ga v to preprosto pregovorili sošpilavci. Kakorkoli že, to v resnici niti ne zmoti, saj Mazurek kljub takoj prepoznavni govorici v vseh svojih zasedbah uspe poiskati njim lastne specifike. Tako je tudi glasba s plošče 'Sound is' kljub Mazurekovemu pečatu dovolj drugačna od vsega, kar smo slišali doslej.

Že uvodoma največji vtis s kreiranjem sanjave, cinematične atmosfere naredi odlični vibrafonist Adasiewicz, ki nas je s svojim zvonjenjem hipnotiziral že na letošnjem Jazz festivalu v Cerknem. Kontrabas ne prikriva Mazurekovih bopovskih tendenc, Herndonovo ritmično kompleksnost pa tu odlično razširi basovski kitarist Lux. Mazurek se s kornetom elegantno in uravnoteženo, po svobodnjaško, sprehaja v tistih bolj zgoščenih, pogosto kakofoničnih sekvencah in ambientalno zapiha v bolj umirjenih skladbah. Izvrsten scenosled, v katerem se izmenjujta udarna igrivost in v subtilnih elektronskih teksturah potopljeni tihi prehodi, postreže z razgibanostjo, ki nekoliko pade le nekje v zadnji tretjini plošče. Ob dobrih sedemdesetih minutah to pravzaprav niti ni čudno, poleg tega pa prav ob koncu prostor dobi še ena lepših skladb plošče, naslovljena 'The Field'. Album 'Sound is' je pisan na kožo pristašem navdahnjenega in neobremenjenega muziciranja, predvsem pa zvoka kot takega v vsem njegovem razponu.

pripravil Goran Kompoš