Ponedeljek, 24. 8. 2009
MarioB
* Allen Toussaint je legendarni neworleanški pianist, skladatelj, producent ter aranžer, ki se zaradi obilice dela bolj redko predstavlja s samostojnimi albumi. Za tokratnega, po štiklu Theloniousa Monka poimenovanega The Bright Mississippi, je bilo treba čakati kar desetletje, če ne štejemo sodelovanja z Elvisom Costellom in bendom Jazzity Project ter nekaj pesmi posnetih za dobrodelni album za žrtve Katrine, snemanje katerega je tudi vzpodbudilo producenta Joeja Henryja, da je prišel na zamisel o takem albumu, kakršen je The Bright Mississippi.
Toussaint se ob pomoči četice izbranih in odličnih glasbenikov, med katerimi so klarinetist Don Byron, trobentač Nicholas Payton in (tokrat akustični) kitarist Marc Ribot, namreč loteva reinterpretacije nekaterih komadov, ki so jih spisali sami stari mački: Sydney Bechet, King Oliver, Jelly Roll Morton, Django Reinhardt ali Duke Ellington. Kakor je povedal Joe Henry v spremnem besedilu, gre za glasbo, kakršne še ni slišal, a po drugi strani gre za glasbo, kakršno je vedno poslušal.
Toussaint, nadaljevalec pianistične tehnike in žmohta Professorja Longhaira, je na nek način v tale sproščen, a glasbeniško še kako zahteven album vložil svoje številne izkušnje skladatelja, aranžerja in producenta, ko je v 60. letih delal z imeni, kot so Irma Thomas, Art in Aaron Neville ter Lee Dorsey, ali pa ko se je pozneje približal malo bolj funkovskem zvoku, ko je v 70. sodeloval z The Meters in Dr. Johnom.
The Bright Mississippi tako ponuja dobro uro preseka žlahtne neworleanške godbe, ki je v svoj kotel že ob nastajanju prevzela številne ameriške, afriške in evropske sloge, tokrat pa jih Toussaint mojstrsko odigra v novodobnem ključu, ko jim s tem, da spoštuje lesk žlahtne patine, prida pridih modernosti ter lastne pianistične inventivnosti.
Večinoma inštrumentalni album – razen pesmi Long, Long Journey, ki jo zapoje sam Toussaint – se odvija kot lekcija iz žive in živeče zgodovine, v kateri pretekli zvoki, slogi in prijemi ne služijo za nostalgično spominjanje, marveč za tukajšnjo in zdajšnjo prenovo. Za ta dosežek ni zaslužen samo Toussaint, pač pa tudi imenitni glasbeniki, ki ga spremljajo. Lep primer tega je komad Blue Drag od Djanga Reinhardta, v katerem se inovativni Marc Ribot naslanjanja na Djangov gipsy swing, a kajpak tudi dodaja svoje značilne poteze, kakršno je denimo svojevrstno ritmično zatikanje oziroma občutek, da kitara navidez zamuja za drugimi inštrumenti.
Drug primer skladnega sodelovanja in odličnega medsebojnega razumevanja je skladba Winin' Boy Blues, ki jo je spisal Jelly Roll Morton; v njej kot gosta slišimo cenjenega jazzovskega pianista Brada Mehldaua, ki je ta komad odigral le ob pomoči Toussainta. Odveč je reči, da se dva pianista slišita kot eden in da je nemogoče povedati, kdo igra katere linije. Še en poseben gost na tem albumu je saksofonist Joshua Redman, ki zapiha v nežni Ellingtonovi in Strayhornovi Day Dream, ki se, kljub naslovu, zaradi mehkobnega zvoka zdi idealna za poznonočno meditiranje. Spet gre za komad, odigran v duu, kar da obilo možnosti za ugotavljanje mojstrskosti obeh godcev, Toussaint pa še posebej zabriljira v finih prehodih med liričnimi in bolj dramatičnmi pasažami.
Ob tako odličnih spremljevalcih se 71-letni odlični in vsestranski Toussaint očitno počuti kot riba v vodi, saj igra(jo) navdihnjeno, predano in s slišnim odmikom od le preigravanja standardov. Toussaint je v stare jazzovske skladbe vnesel spleen neworleanškega močvirja, vznesenost in razposajenost uličnih povork, nekateri štikli pa se, nasprotno, slišijo kot male mojstrovine bolj intimističnega, klubskega špila. V odlično sproducirani in prostorno široki zvočni sliki se gnetejo različni stili, od jazz popevčic do swinga in bluesa, ki složno prispevajo k elegantnosti in užitnosti te sočne mnogolončnice, ki nosi nezgrešljiv zvočni pečat neworleanške muzike. Upajmo, da je moč prepričevanja producenta in muzičista Joeja Henryja s tem projektom, za katerega je potreboval kar nekaj časa, da je Toussainta prepričal vanj, zadosti porasla, da bomo precej kmalu dobili še kako podobno Toussaintovo sočno prežemanje preteklika in sedanjika!
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>