Torek, 25. 8. 2009
Barbara D
V ponedeljek zvečer smo se ustavili na otvoritvi jesenske sezone galerije Kapsula. Tudi tokrat jo je odprla umetniška trojica Skušek-Skušek-Stropnik, s projektom Pri zlatem stegnu II. V lanskoletnem 'prvem delu' stegenc in bedrja so se Nataša, Katja in Mladen lotili obsesivnega odnosa do hrane, predvsem skozi tematizacijo akta pogostitve, kuharskih receptov in njenih telesnih učinkov. Letos s to isto obsesivno rdečo nitjo nadaljujejo, a vsak od umetnikov v svojo smer.
Mladen Stropnik še vedno najbolj eksplicitno tematizira obsesijo do hrane, gurmanstvo, ki postaja suženjstvo samega sebe. Na otvoritvi smo bili tako deležni performansa: v volčji kožuh oblečenega umetnika, ki je javno, a za zasteklenimi stenami zaklenjene galerije, použil ogromen zrezek s prilogami. Izdatno hranjenje je sicer potekalo precej civilizirano, tj. z nožem in vilico, za mizo in s precejšnjo umirjenostjo. Tudi zrezek je bil pečen, tako da nismo pričali kakemu barbarskemu goltanju surovega mesa.
V izložbi galerije, v kateri se je z vidnim naporom mastil umetnik-volk, sta se zvedavim pogledom v užitek ponujali še Natašin akvarij z zlato ribico in light box. Nataša Skušek namreč nadaljuje z raziskovanjem svoje obsesije z lepim, ličnim in estetskim. Tokrat se je namesto rož lotila kičasto lesketajočega se razkošja izložb. Njen light box, v katerem se blešči izložba, nasičena z lestenci in svetlikajočimi se dragulji, ni le materializacija obsesije po lepem; hkrati deluje kot zrcalo želje obiskovalcev, ki so si naključno ali pa namenoma prišli napast svojo zvedavost po nečem čudaško-lepem. Še drugače, s svojo nejasnostjo nas sili v stremenje in obsesivno tuhtanje o njegovem smislu, pomenu.
Podoben efekt zbudi tudi Katjina projekcija Maneki Neka, japonskega kipca mačka, ki naj bi z mahajočo tačko prinašal srečo in tudi denar. Katja Skušek nadaljuje svoje lanskoletno tematiziranje obsesij s telesom, pri čemer je vse skupaj prenesla na precej abstraktno raven.
V tekstu kustosinje Maje Škerbot sicer beremo o Katjini obsesiji z idealom Barbi, ki prelaga težaško delo telovadbe na mačkona, medtem ko sama zagrize v slasten krof. A zaradi izredne abstraktnosti zastavitve bi morda prej lahko govorili o obsesiji prelaganja odgovornosti na drugega, tj. na objekt vraževerja. In spet: Je to sploh obsesija?
Če se vrnemo k sami otvoritvi in Mladenovemu performansu, se je ta na simbolični ravni ujel z Natašinim akvarijem. Asociacije na pregovorno nenasitnost zlatih ribic, ki pitajo svoja usta, dokler jim ne poči želodec, so ob Mladenovi volčji lakoti kar mrgolele po zraku.
A vendarle je zaklenjen akvarij Kapsule, kjer je bila obsesija umetnika-volka vsem na očeh, v stopnjevanju performansa začel utesnjevati samo obsesijo. Mladen je namreč zadnji zalogaj požrl za galerijo. Na samem, brez pribora in nikomur na očeh. Barbarstva obsesivnega hranjenja tako očitno ni bilo mogoče zajeti niti v umetniškem prostoru performansa. Umetnost je vendarle ena izmed družbenih institucij, obsesije in nanje vezane norosti pa po defaultu izpadejo iz družbene urejenosti.
Zato je najbrž vprašanje mimoidočega fantka: "Kaj on to jé cel dan?" zadelo v bistvo umetnikove ideje. Seveda je Mladen izvedel preformans zgolj otvoritvi v čast, vendar pa se čas -če sploh kje - zagotovo mora ustaviti v obsesivnem uživanju. Kolikor pač užitek ustavi čas in zapolni praznino izpraznjenega subjekta sodobne družbe, je kakopak vseeno ali traja cel dan ali pa le nekaj minut, tovrstna merila v njem namreč odpadejo.
Glede na večjo izpostavljenost Mladenovega dela, čigar ponovitve v naslednjih dneh ne bo več mogoče videti, se bodo vprašanja obsesije v Kapsuli zdaj kazale v popolnoma novi luči. Brez obsesivnega akta nam v galeriji ostanejo 'le' materialne sledi vseh treh umetnikov. Mladenova miza, Natašin akvarij in light box ter Katjin mačkon. Obsesije in užitki so časovno in prostorsko tako neujemljivi, da nam preostane le obsesivno tuhtanje o našem odnosu do njih.
Obsesijam se je pustila obsedati Barbara.
Komentarji
komentiraj >>