*Strunarja Billa Frisella tako kritiki kot računalniški programi, ko pač vrtijo njegovo glasbo, označijo za jazzovskega glasbenika, a v njegovi glasbi so že več kot desetletje še kako prisotni, ali raje rečeno prevladujoči, tudi vplivi folka, bluesa in pa vplivi zvrsti, ki jo le redko povezujemo z jazzerji - countryja. Nenazadnje je Frisell samosvoje dojemanje te marsikje zaničevane zvrsti zabeležil že leta 1997 na programskem albumu Nashville, poseganje po za jazz ne tako običajnih obrazcih pa je potrdil tudi s predelavo Madonne.

Druga značilnost Frisellovega ustvarjanja je njegov prepoznaven slog počasnega grajenja atmosfere, zatekanje k tihim, komaj slišnim tonom ter dramatiki filmske glasbe. Njegov letošnji album Disfarmer se drži teh postavk, lahko bi celo rekli, da gre v bistvu za soundtrack, le da ne k gibljivim slikam, pač pa k fotografijam. Frisell je namreč glasbo za album posnel na povabilo Umetniškega centra iz Columbusa v Ohiu, podlaga oziroma navdih zanj pa so bile črno-bele fotografije, ki jih je v začetku prejšnjega stoletja snemal Michael Disfarmer iz Arkansasa.

Disfarmer je bil čudaški, samotarski fotograf, ki je med drugim trdil, da njegova družina z izvirnim priimkom Meyer ni njegova prava družina in da ga je vanjo prinesel kar orkan. Da se je čim bolj oddaljil tako od družine kot od kmetovanja, si je tudi spremenil ime, ker je pač napačno menil, da njegov priimek Meyer v nemščini pomeni prav "farmer". O Disfarmerju se zelo malo ve, saj je živel odmaknjeno življenje; fotografiral je navadne ljudi, večinoma člane posameznih družin, za fotografiranje pa si je vzel nenavadno veliko časa, še posebej zato, da je dosegel pravo osvetlitev.

Frisellova godba, s katero skuša na albumu rekonstruirati življenje Disfarmerja, čigar posebnost in kakovost njegovih fotografij so odkrili šele po njegovi smrti, se prav tako razvija počasi in potihoma. Minimalizem, ki se kaže v ponavljanju tem, pa tudi v asketski uporabi inštrumentov ter v fragmentarnosti nekaterih komadov - teh je na albumu kar 26! -, je nekajkrat presekan s kakšno bolj živahno in od ostalega gradiva razlikujočo se skladbo, denimo v različici znanega rokenrol standarda That's Alright, Mama.

Album zaradi takšnega minimalizma ne prepriča takoj, po večkratnem poslušanju pa se pred nami odvije sugestivna in lepo utekočinjena saga, ki v sebi nosi hrepenenje, skrivnostnost, žalost in oddaljenost. Na albumu igrajo še lap steel kitarist Greg Leisz, Jenny Scheinman na violini ter Viktor Krauss na basu, ki skupaj s Frisellom počasi, a trdno vpletajo countryjaško, bluesovsko, hribovsko, bluegrass in še kakšno motiviko v celotno impresionistično sliko.

Celotni vtis pa bi bil vendarle veliko bolj učinkovit, če bi album trajal občutno manj od 71 minut. Glavna tema se namreč, potem ko se nekajkrat ponovi, nekako izpoje, marsikateri drobni komadi, ki jo povezujejo in ki trajajo le kako dobro minuto ali dve, pa so slišati bolj kakor skica ali osnutek kot pa zaresno zvočno vezivno tkivo. Zato Disfarmer ne zdrži kot celostno zvočno delo, saj mu za kaj takega zmanjka sape, a njegovi najboljši deli kljub temu nudijo obilo zvočnih užitkov v finih niansiranjih, zateglih zvokih in pazljivemu odmerjanju tišine, ki nadvse uspelo z zvokom slikajo ameriško pokrajino, kakršna je bila nekoč.

pripravil Mario Batelić