Pravzaprav eden redkih zunanjepolitičnih dosežkov domače Republike v zadnjih nekaj mesecih naj bi bila tiha diplomacija, za katero da se je uspelo dogovoriti vladama zadnje čase tudi barvno usklajenih Boruta Pahorja in hrvaške kolegice Jadranke Kosor. Ker je bistvo šolske definicije tihe diplomacije v tem, da poteka za zaprtimi vrati, je glede na dosedanjo zgodovino odnosov obeh držav, to, da vsaj koalicijski politiki na tej in oni strani Mure, Sotle, Kolpe in Piranskega zaliva o poteku pogajanj preprosto molčijo, gotovo malodane zgodovinski uspeh. Toda kar nekaj več prav nič posrednih signalov iz vrha prihodnje tudi hrvaške razširjene evropske domovine vendarle potrjuje, da za domnevni napredek k razrešitvi mejnega vprašanja, s katerim Slovenija pogojuje nadaljevanje pogajanj Hrvaške za vstop v Unijo, le ni zaslužna zgolj tiha, pač pa predvsem vsiljena diplomacija.
Da se vladi oziroma državi preprosto morata dogovoriti in odblokirati nadaljnjo širitev Unije, sta tako Borut Pahor in Jadranka Kosor ponovno slišala včeraj v Gdansku na slovesnosti ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne, ko ju je pred sebe na ločena zagovora izvolil poklicati predsedujoči Evropski Uniji, švedski premier Federik Reinfeldt. Trdo ju je prijel. Zato iz ne enih ne drugih premierskih ust po tem srečanju za zaprtimi vrati ni bilo več moč prav ničesar slišati o izsiljevanju ali prejudiciranju meje nasprotne strani. Veliko pa o poglabljanju medsebojnega zaupanja in spoštovanja.
Hrvaška premierka Jadranka Kosor in s tem hrvaška vlada in koalicija je v Gdansku ponovno zavzela stališče, da se morata Zagreb in Ljubljana dogovoriti le še o nekaterih podrobnostih in da sta opravila že približno 95 odstotkov potrebnega dela. Hudič je sicer vedno prav v malenkostih. Premier Borut Pahor se v to, ali med te podrobnosti sodita tudi vprašanji meje v Piranskem zalivu in izhoda na odprto morje, ni spuščal. Prvi test resne politične zrelosti tako obeh vlad kot trenutnega evropskega političnega ustroja je namreč prav spoštovanje zaveze molčečnosti o poteku pogajanj. Zato je domače uradno stališče še nekoliko bolj neopredeljeno. Tako dobro vzdušje med državama naj bi pogajalcem na obeh straneh pomagalo, da bi v naslednjih tednih lahko prišli do predloga rešitve, ki bi bil v obojestransko zadovoljstvo.
Da pa v sporu med Hrvaško in Slovenijo ter vsemi posledicami za stagnacijo nadaljnje evropske širitve le ne gre zgolj za obojestransko zadovoljstvo in zgolj za bilateralno vprašanje med obema državama, pa je brez dlake na jeziku v intervjuju za avstrijsko tiskovno agencijo prav na dan zaslišanj v Gdansku pribil Nobelov nagrajenec za mir, nekdanji finski predsednik in posrednik Združenih narodov za številna krizna območja Martti Ahtisaari. Njegovo mnenje je, da je slovenska blokada pristopnih pogajanj Hrvaške vredna obžalovanja. Prav na tem konkretnem primeru blokade normalnega pogajalskega procesa, čeprav jih je bilo v evropski širitveni zgodovini že kar nekaj, pa je prišel celo do spoznanja, da je to nepravično do države kandidatke za članstvo v Evropski Uniji.
Ahtisaarijeva diplomatska prednost v zadevi je sicer predvsem v tem, da v sporu med državama nima nobene formalno mu dodeljene vloge. Kot možnega posrednika v sporu ga je spomladi zgolj nekaj časa po zobeh vlačil predvsem evropski komisar za širitev Olli Rehn. Finski diplomat sicer nikoli ne pozabi poudariti, da se je že pred časom zavzel, da se Uniji priključita tako Slovenija kot Hrvaška. Njegova stališča so tako na prvi pogled zgolj njegova. V bistvu pa je javno prijavil tisto, kar uradno pač ne more biti stališče vrha Unije. Še posebej po neuspelem predlogu za mediacijo Evropske komisije je spor uradno bilateralna zadeva obeh držav. Toda še posebej zaradi zaustavljenega procesa nadaljnje širitve Unije so povsem očitno ogroženi tudi širši evropski interesi.
Glavni dosežek tihe diplomacije, kot naj bi ji bili te dni intenzivno priča med uradnima Zagrebom in Ljubljano, je, da nihče pravzaprav ne ve, ali so narejeni nasmeški Boruta Pahorja in Jadranke Kosor pristni in ali pogajalski ekipi tudi dejansko napredujeta. Tudi to je gotovo bolje od vzdušja medsebojnih obtoževanj in vzpodbujanja napetosti. Ključni dosežek skandinavske diplomacije, ki jo v tem poglavju med-sosedskih odnosov Slovenije in Hrvaške poosebljata predsedujoči Uniji, švedski premier Federik Reinfeldt in prekaljeni diplomatski maček Maarti Ahtisaari, pa v tem, da ji je uspelo vsiliti spoznanje, da je rešitev mejnega spora in nadaljevanje hrvaških pristopnih pogajanj nujna.
To sicer še zdaleč ne pomeni, da bo do rešitve v doglednem času tudi dejansko prišlo. Pomeni pa, da je v zadevi Evropska Unija aktivna bolj, kot je uradno pripravljena priznati. Preobrat pojasnjuje spet prav Ahtisaari. Rešitev mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško da je nujna predvsem zato, ker bo v nasprotnem primer pristal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. To pa bi gotovo trajalo več let in bi odložilo hrvaška pristopna pogajanja. Zato pri zadnjem poglavju v odnosih med Slovenijo in Hrvaško le ne gre zgolj za tiho, pač pa za prav tako za zaprtimi vrati potekajočo vsiljeno diplomacijo.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Bruslja vsiljeno diplomacijo za razrešitev spora med Slovenijo in Hrvaško v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>