Bil sem nekoč novinar in enako dolgo sem se poklicno šel politiko, vse do umika s tega odra kak mesec nazaj zaradi premikov v politični sobi, kjer sem bil vstopil kot član Zveze komunistov pred 36 leti, ki jim nisem bil več kos. Zakrknjen levičar ter ortodoksen internacionalist, pač, ki ni vešč prijemov nacionalne renesanse – je nekdo pripomnil.
No, kakorkoli že, odšel sem, ko se je izkazalo, na kar sem pravočasno opozarjal, da je bila odločitev mojega predsednika stranke in vlade, Pahorja, da z blokado hrvaške poti k Evropski uniji izsili pri sosedi mejo po slovenskem okusu, pogubna. Vso zgodbo je še bolj zapletla in zaostrila in prisolila je klofuto tudi širitveni dinamiki EUja na zahodni Balkan, za kar smo si znova prislužili besede izjemne…hmm, pohvale nobelovca za mir Ahtisaarija.
»Pogovori se nadaljujejo, narejen je bil napredek, vendar nas veliko dela še čaka. Morda bomo rešitev našli do konca leta« – sta dejala v nedeljo zunanja ministra Žbogar in Jandrokovič na mednarodnem strateškem forumu na Bledu. Nista vedela, da premiera vesta več. »Dela je le še za 5%« - je sporočila dva dni za tem predsednica hrvaške vlade, Kosor, Pahor pa, po njunem srečanju v Gdansku, ob obletnici nemškega napada na Poljsko in začetka druge svetovne vojne, da »je predlog rešitve možno pričakovati že v nekaj tednih«. Bravo!
A vrnimo se za trenutek, preden pogledamo koliko dejansko obetajo te izjave, k Blejskemu forumu, ki so ga udeleženke in udeleženci, vsi evropski pomembneži, posvetili vplivom finančne krize na nujne spremembe v sistemu globalnega vodenja, torej globalnim političnim, ekonomskim, okoljskim, varnostnim in drugim geostrateškim izzivom, zlasti v Evropi in Evro-Aziji, ki terjajo širitev prostora povezovanj, partnerstev, dolgoročnih viziji in skupnih strateških premislekov. V tem tonu je izzvenel tudi pozdrav predsednika države Turka na torkovem letnem srečanju s slovenskim diplomatskim zborom. Pri vsem tem ne moreš ne pomisliti, kako to, da Slovenija tako modro in globoko razmišlja, gosti in predseduje globalnemu diskurzu, se pa svoje mejne travme, z balkanskim pridihom, ne more otresti?
O podrobnosti pogovorov med Pahorjem in Kosorjevo ter ministroma Žbogarjem in Jandrokovičem nič. Tiha diplomacija, za katero sta se bila premiera dogovorila julija v Trakoščanu, drži. Detajli in smer… odrešitve se javnosti ne povedo, vse do skorajda že sklenjenega dogovora. »Šele potem – precizira naš prvi diplomat – bomo povedali politiki in medijem, ali je to to, ali to ni to«
No, hvala Bogu, da sta strani spoznali kako je in kak manevrski prostor imata pri iskanju kompromisa, če sproti breefirata slehernega državljana, ki smo ga v vseh teh letih naučili, da vse ve in še več o tej zadevi, a vprašanje je koliko ta molk o podrobnostih, kjer se praviloma hudič skriva, ta skrivnostnost, ti uprizorjeni nasmeški in izrazi vljudnosti in prijaznosti, ter optimistične napovedi, vodijo k, še posebej v Bruslju, pričakovanemu cilju. Tega je bilo v preteklosti že nič koliko, a smo še vedno tam, kjer smo bili pred 18 leti in to v bistveno slabših razmerah glede kakovosti odnosov med državama in narodoma.
A vztrajajmo pri zaupanju v svoje vladarje, verjemimo v to, da za kulisami diplomatskega odra, bolj ali manj anonimni pogajalci, ki jih redko videvamo pred kamerami, pletejo mrežo dogovora, da so vsi oboroženi z najboljšo vero in najboljšim znanjem, da se iskreno trudijo.
Toda ko bodo snovali »to« kar naj bi bilo »to«, kot pravi Žbogar, bo treba še skozi sito politike, zlasti tiste parlamentarne, večno tečne in nezaupljive z Jelinčičem na čelu, ter nacionalno razdražene in proti sosedi naščuvane javnosti. Morda tudi skozi zagroženi referendum. Deklariranim nacionalistom, ob pomoči Janše in Podobnikov, ne bo težko zbrati potrebnih podpisov in nažigati z obtožbami na račun vlade o kapitulaciji.
Ne pozabimo na sklep Državnega zbora o »zaščiti nacionalnega interesa«, ki mu je botroval sam Pahor in ki prepoveduje vsakomur, da se pogaja, recimo, o levem bregu Dragonje in o Piranskem zalivu, ker, da sta »nesporno« slovenska. In predstavljajmo si, da se oba znajdeta v dogovoru o tem, da se o njiju, z »načelom pravičnosti« ali brez, presodi na Rhenovi arbitraži, ali na Haaškem sodišču?! Kako bo perje letelo!
Morda se bosta strani zadovoljili z umikom sporne dokumentacije, ki jo je Hrvaška predložila v pristopnih pogajanjih z EU in ki je sprožila slovensko blokado, a kaj, ko je Pahor že prisegel, da sosede ne bo pustil naprej preden, bo rešen tudi mejni spor?!
Skratka, špekulacije in ugibanja v nedogled lahko, a pustimo se presenetiti. Vsekakor dvomim, da se bodo norci, ki jih je naš premier z neodgovornim zaostrovanjem lani decembra spustil z umobolnice, kmalu vrnili znotraj ograje.
Terminal je spisal Aurelio Juri.
Komentarji
komentiraj >>