Kozmični pravičnosti je zadoščeno. Enajsti september je namreč vse do prejšnjega petka povsem nezasluženo užival status prekletega dneva, trenutka na krivulji časa, ko se stolpi rušijo in si civilizacije napovedujejo vojno. Postal je nekakšna točka nič sodobnega časa, simbol disharmonije svetovne ureditve in pokop upanja na življenje narodov v sožitju in spoštovanju različnosti.
En sam dan je bil dovolj, da smo obupali nad možno zmago dobrega. Maligni stvor nezaupanja in fatalističnega pristanka na nemožnost dogovora je brez vsake logike stegoval svoje lovke po zemeljski obli in mimogrede, za nameček, s svojim plaščem teme prekril nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja, ki se v obči rabi imenuje tudi Slovenija in Hrvaška.
Upanja je bilo konec, kajti ultra koitalni položaj bi lahko rešil samo nekdo, ki so ga vile rojenice že ob rojstvu, v zibelki, posule z magičnimi sposobnostmi. Takšnega pa od nikoder. Mnogi so se sicer lažno predstavljali za pastirja črede, ki ve, kje je dobra paša brez kraja, a se je na koncu izkazalo, da so čisto navadni šarlatani. Zgodovina je ostajala ujetnica sebičnih interesov in upanju na preobrat so se vdajali samo še največji delirični sanjači. Zgodovina je bila prekleta, čas je bil preklet, enajsti september je bil preklet.
Do prejšnjega petka. Takrat sta pred mikrofone stopila slovenski predsednik vlade Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor ter izmučeno ljudstvo nagovorila z besedami tolažbe. Zgodilo da se je nekaj zgodovinskega, in to prav na enajsti september, ki je sam po sebi pojem zgodovine. Da se tehtnica kozmične pravičnosti lahko ponovno ustali v ravnotežni točki, mora enajsti september preseči samega sebe. Postaviti se mora na glavo in med svojimi nogami preko trebuha uzreti svoj hrbet. Takšen konstruktiven sunek pa se lahko zgodi samo s pomočjo res daljnovidnih posameznikov, kakršen je na primer naš predsednik vlade. V petek nas je uspel prepričati, da takšni liki res obstajajo.
Enkrat smo bili namreč že nategnjeni. Janez Drnovšek in Ivica Račan sta javnostma z obeh strani Kolpe skušala prodati nekakšen sporazum o meji, še preden je sploh obstajal enajsti september. Ampak če ni tega famoznega septembra, potem ni zgodovine in zato se lahko obrišemo pod nosom tudi za zgodovinske rešitve. Politični eliti, zrcalno preslikajoči se preko mejne reke, sta k sreči znali uvideti nesmiselnost takšnega početja, ki ni imelo mandata vil rojenic in sta sporazum zavrgli. Ena malce prej, druga je čakala - ne samo do maja, ampak do blejskega avgusta 2007, vse zato, da se ja onemogoči možnost takšnih avanturističnih skokov iz resničnosti.
Nato so sledila dolga leta malih provokacij, ki so ljudstvu penila ustnice, politični srenji pa kravžljala lobanjski svod, kje hudiča hodi vitez luči. Nihče ni umel, da se rešitelj ne pojavlja zastonj. Njemu pritiče hard core situacija, on je malodane nepričakovana sila, ki se nenadoma pojavi in reši stvar. Samo položaj, pa četudi skorajda v celoti podedovan, je treba najprej dosledno zajebati, pri tem pa ne skopariti niti z najtežjim orožjem. In se je zgodila blokada hrvaških pristopnih pogajanj z Evropsko unijo.
Takoj na začetku se je našlo nekaj prepotentnih poskusov racionalne zgladitve spora. Šlo je za predlog francoske diplomacije, ki je v začetku spora prevzela predsedovanje Evropski uniji, a izkazala popolno nepoznavanje produkcije zgodovine. Pripravili so nekakšen sporazum, po katerem bi se Hrvaška zavezala, da noben njen dokument v pristopni dokumentaciji ne prejudicira meje. Pahor, ki je bil takrat še v formaciji odrešitelja, je odvrnil, da je Slovenija predložila kompleksno in zelo zahtevno politično in pravno besedilo s pogoji za rešitev problema. Za njegovega takratnega hrvaškega kolega, ki se je sicer pred kratkim izpisal iz sindikata rešiteljev sveta, je bilo čtivo seveda čisto prezahtevno.
Nasledila ga je Jadranka Kosor, ki se ponoči v morastem snu premetava od skrbi, ali se utegne njen kostim na prvem, drugem, n-tem randiju skladati z barvo Pahorjeve kravate. Brez skrbi, se. Podaniki so navdušeni. Takšna junaka, pa še kavo pijeta skupaj z malce boljšo rajo v centru mesta, tisto najdražjo. Pred tem pa se je zgodil ključen preobrat, tak ljubek detajl, ko je Kosorjeva iz Pahorjevega kabineta na Švedsko poslala faks z nekakšnimi dobrimi obeti o neprejudiciranju meje v pristopnih dokumentih Hrvaške. Potrebe po »kompleksnem in zelo zahtevnem političnem in pravnem besedilu« tokrat očitno ni bilo.
Res je, da so se v taistem kabinetu verjetno dogovorili še kakšno usodno. Ampak zdaj se gremo tiho diplomacijo, pa tudi ljudstvu ne pritiče preveč potice naenkrat, bi nas lahko trebuh zvil. Že tako smo ganjeni in hinjeni nad zgodovinskostjo dogodkov in njih akterjev. Predvsem zaradi čudovite simbolike, ki jo pričara obljubljeno sklicevanje na stanje 25. junija 1991. Glejte, enajstega septembra, na že osem let prekleti dan, nam junak zatrdno obljubi, da bo meja določena na podlagi stanja tistega junija, ko je bil svet še dober in pravičen. Z malce romanesknega hepeninga v vladnem kabinetu se je svet ustalil na svojih dveh tečajih, kozmična pravičnost pa je spet našla svojo mero. Enajsti september ni nič več prekleti dan, ampak nas samo vodi v novo točko nič. Ta ni pogorišče, temveč naravno stanje stvari na petindvajseti junij, ko smo se ljudje imeli radi in je med nami vladala sloga.
Komentar je napisal Tadej.
Komentarji
komentiraj >>