Politiki se včasih najbolje razumejo – kadar se sploh ne razumejo. In obratno, včasih se najslabše razumejo tedaj, ko se izjemno dobro razumejo. S stališča običajnega razuma in logike sta ti dve izjavi seveda popolnoma skregani z zdravo pametjo. Toda to seveda še ne pomeni, da ne veljata v svetu politike. To dokazuje vsa zgodovina slovensko-hrvaških pogajanj, vključno z zadnjim dogovorom slovenskega predsednika vlade Boruta Pahorja in hrvaške premierke Jadranke Kosor.
Navedeno dejstvo pa dokazujejo tudi primeri iz zgodovine. Navedli bomo samo en primer. Decembra leta 1977 sta se v Iranu srečala tedanji ameriški predsednik Jimmy Carter in iranski šah Reza Pahlavi. Iranski šah je bil v tem času tesen zaveznik ZDA. Srečanje je bilo nadvse prijateljsko in prisrčno. Oba voditelja sta bila prepričana, da se odlično razumeta. Vendar se je v tem razumevanju skrivala past. Šah je sicer znal angleško, vendar jo je govoril z naglasom. Toda tudi Carter je kot južnjak govoril z naglasom. Med pogovorom je Carter omenil Organizacijo afriške enotnosti in jo ocenil kot “pomembno”. Uporabil je angleško besedo “important.” Šah, ki organizacije ni posebej cenil, pa je dejal, da se strinja, da je ta organizacija povsem “impotentna” v angleščini - impotent.
Carter se je razveselil, ker sta se s šahom strinjala, zato mu je pritrdil, da je organizacija res “pomembna”, toda zaradi njegovega južnjaškega naglasa je iranski voditelj znova mislil, da ga ameriški predsednik opozarja na “impotentnost” Organizacije afriške enotnosti. Tako sta se oba moža odlično razumela, “dvojni nesporazum” v njunem razumevanju pa je opazil le ameriški veleposlanik v Iranu William H. Sullivan, ki pa se se mu v tem trenutku ni zdelo primerno, da bi oba sogovornika opozoril na njuno napačno “strinjanje.”
Dogovarjanje med slovenskimi in hrvaškimi politiki zelo spominja na omenjeno nesporazumno sporazumevanje.. Z nekaj ironije bi lahko celo rekli, da se hrvaški in slovenski politiki pravzaprav odlično razumejo. Težave se začnejo šele tedaj, ko je potrebno domači javnosti pojasniti, kaj za vraga so se pravzaprav sploh dogovorili. S tem nenavadnim fenomenom smo se lahko srečali tudi ob zadnjem dogovoru med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor.
Naš predsednik vlade je na primer pojasnil, da je dogovor zgodovinski, ker je Hrvaška pristala na reševanje spora v skladu z drugim Rehnovim predlogom, ki omenja slovenski “stik” z mednarodnimi vodami. Ko so ga drugi politični voditelji vprašali, kje natančno v izjavi Jadranke Kosor to piše je postalo jasno, da to sicer nikjer ne piše, vendar pa je predsednik vlade vztrajal, da je prav to bistvo dogovorov med Jadranko Kosor in Borutom Pahorjem.
Sledilo je telefonsko preverjanje, kjer je predsednik slovenske vlade v pogovorih s predsednico hrvaške vlade poskušal ugotoviti, kaj sta se pravzaprav dogovorila. O tem so poročali vsi mediji in nikomur se to ni zdelo zelo nenavadno. Slovenski premijer je nato trdil, da je obveznost Hrvaške o nadaljevanju pogajanj na osnovi drugega Rehnovega predloga zapisana tudi v zapisnikih srečanja v Ljubljani, od koder je Jadranka Kosor v Bruselj poslala svoj znameniti faks, na osnovi katerega je Slovenija odblokirala pogajanja s Hrvaško.
Toda ko so hrvaško premierko opozicijski poslanci postavili pred zid in jo pobarali, zakaj je v Sloveniji prekršila saborsko odločitev o sprejemu prvega in ne drugega Rehnovega predloga je hrvaška premierka hitro povedala, da se je v Sloveniji dogovorila samo o tem, kar piše v po telefaxu poslani izjavi, v kateri pa se Rehn sploh ne omenja. Takoj zatem se je v težavah seveda znašel slovenski premier. Ko se je v parlamentarnih odborih v Sloveniji pričela razprava o dogovoru Pahorja in Kosorjeve je rešitev nepričakovano prispela – iz Hrvaške. Izjava hrvaškega zunanjega ministrstva je namreč po interpretaciji Boruta Pahorja potrjevala, da se bodo pogajanja nadaljevala na podlagi drugega Rehnovega predloga.
Hrvaško zunanje ministrstvo je namreč 15. septembra zapisalo naslednje. Citiramo: "Predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor in predsednik slovenske vlade Borut Pahor sta se dogovorila za nadaljevanje pristopnih pogajanj Hrvaške z EU in nadaljevanje pogajanj o reševanju vprašanja o meji s pomočjo Evropske unije na podlagi predloga od 15. junija 2009". Toda takoj zatem, ko se je slovenski premier z bratsko pomočjo hrvaške zunanje politike rešil iz zagate, se je v velikih težavah znova znašla hrvaška premierka. Opozicijski poslanci so ji pred nos pomolili nerodno sporočilo hrvaškega zunanjega ministrstva, jo obtožili zavajanja in izdaje nacionalnih interesov.
Kosorjeva se je nato znova uspela rešiti. Mirno je zatrdila, da se Hrvaška s Slovenijo ne bo pogajala na podlagi drugega Rehnovega predloga. Na vztrajanje opozicije, naj pojasni, zakaj je hrvaško zunanje ministrstvo 15. septembra objavilo sporočilo, da bosta Hrvaška in Slovenija pogajanja o meji nadaljevali na podlagi Rehnovega predloga iz 15. junija, je Kosorjeva odgovorila, da v sporočilu sploh ne piše, da bosta državi pogajanja nadaljevali na podlagi drugega Rehnovega predloga, ampak da bosta državi pogajanja nadaljevali tam, kjer so bila ustavljena 15. junija.
Kosorjeva ima seveda prav. Izjava Hrvaškega MZZ je namreč napisana izjemno nejasno. V hrvaščini uradno piše, da se bodo pogajanja nadaljevala od “predloga”. V slovenščini to zveni kot ednina, toda v resnici lahko pomeni tudi množino, torej več predlogov. Vendar so v slovenščino naši vrli diplomati to besedo prevedli, kot da gre za en “predlog” in to tisti “od.15. junija.” Da gre za drugi “Rehnov predlog” – to seveda nikjer ne piše.
Da je šlo za namerno potezo dokazuje tudi izjava Kosorjeve, da so sporočilo hrvaškega Ministrstva za zunanje zadeve objavili “v času burne razprave v slovenskem parlamentu." S tem je Kosorjeva prikrito priznala, da je bilo sporočilo napisano zgolj za potrebe Pahorjevega prepričevanja slovenskih parlamentarnih odborov, ki sta istega dne sprejemala odločitev o deblokadi hrvaških pogajanj z EU. Povedano drugače: Kosorjeva stavek svojega zunanjega ministrstva razume popolnoma drugače kot Borut Pahor.
Kar seveda nujno pomeni, da je zadnji slovensko-hrvaški sporazum znova – zgolj velikanski nesporazum. Vendar to seveda ni nujno tudi slabo. Ker se politiki včasih najbolje razumejo ravno tedaj, kadar se sploh ne razumejo, lahko seveda utemeljeno pričakujemo, da so vsi zadnji slovensko-hrvaški nesporazumi pravzaprav več kot odlična podlaga za nov slovensko-hrvaški sporazum, ki bo pomemben ali impotenten hkrati, če nadaljujemo s primerom ameriško-iranskih nesporazumov. To bo, da ne bo nesporazuma – vsekakor popolnoma nov zgodovinski nesporazum.
Igor Mekina
Komentarji
komentiraj >>