Za nami je zanimiv, pester, obetaven za korak naprej k stabilnosti, miru in boju proti podnebnim spremembam, zunanjepolitični teden. Pa pustimo to, koliko smo pri tem v zamudi in koliko je že nepopravljivega in odmislimo tudi slabo voljo zaradi več kot 7 odstotnega domačega gospodarskega nazadovanja, velikega proračunskega primanjkljaja, notranjih sindikalnih in socialnih napetosti in napovedane vroče jeseni.
Na vrhu G20 in na generalni skupščini OZN smo slišali najbolj vplivnega moža sveta, ameriškega predsednika, povsem v liniji s političnimi obljubami svojim državljankam in državljanom in tudi mednarodni skupnosti. Še več, odpovedal je Bushev protiraketni ščit v Evropi ter pričakovano seveda ujezil Poljsko in Češko, kolikor pač si upata dvigovati glas, a močno popravil vtis in perspektive odnosov z drugo, vzhodno supersilo, Rusijo, ki je v tem projektu videvala predvsem grožnjo do lastne varnosti in se zato odzivala z napovedmi o novem ciklusu oboroževanja.
Le Iran ostaja nevarna uganka s svojo nedvomno pravico do lastnega jedrskega programa za interne, energetske potrebe, tako kot vsaka druga, suverena država, a tudi z dolžnostjo, da sledi pravilom in dogovorom pristojnih mednarodnih forumov, čemur se žal Ahmadinežad izmika in pri tem z raketnimi kao poizkusnimi izstrelki celo provocira. No, Palestinski-izraelski spor, Irak in Afghanistan so zgodbe zase.
In obetavno tudi v našem mini mundusu odnosov s Hrvaško in Evropsko unijo. Potem ko se je Slovenija s sklepom vlade in parlamentarnega odbora za zadeve EU, ob dogovoru Pahor-Kosor o arbitražnem reševanju mejnega spora, odločila, končno, za deblokado hrvaškega pristopa k Uniji, bo jutri pogajalska konferenca na ministrski ravni v Bruslju odprla šest poglavij in zaprla pet. Oddahnili se bodo Hrvatje, oddahnila se bosta komisar za širitev Olli Rehn in švedsko predsedstvo, oddahnil se bo vrh EU in oddahniti bi se morali tudi mi, tu pri nas doma.
Kolikor je ta zamik enajstih mesecev, zaradi butaste in nevarne odločitve premiera Pahorja in vseh, z opozicijo vred, ki so mu pri tem pritrjevali decembra lani, pustil za seboj škode v odnosih med državama in predvsem med narodoma, med preprostimi ljudmi, je težko povedati, nemogoče kvantificirati, ker ne gre za nekaj kar lahko popraviš pri kleparju in ti on dostavi račun. Je pa gotovo ta škoda velika in dolgotrajna, a pomembno je - in tu gre premiera pohvaliti, da je vendarle spoznal napako in spet ujel nit razuma in mednarodne odgovornosti - da se jo zajezi in prične z rastauratorskimi deli.
Fasada se torej že popravlja, v statiko stavbe pa bo treba vložiti nekaj več znanja, dela in potrpljenja. Ob jutrišnji pogajalski konferenci, naj bi, kot sta se Pahor in Kosor dogovorila, potekalo tudi usklajevanje besedila arbitražnega sporazuma na osnovi drugega Rhenovega predloga, ki ga je bil 15 junija predhodnik Kosorjeve, odstopljen Sanader, zavrnil, češ so bili oni prej sprejeli komisarjevo prvotno ponudbo in o drugi, nadgrajeni s slovenskimi dopolnili, se niso hoteli niti pogovarjati.
Modro se je nova premierka vrnila k pogajalski mizi in videla sprejemljivost tudi tega drugega predloga za dokončanje dolgoletne vse bolj zastrupljajoče mejne groteske, ne da bi s tem ogrožala svojih, domačih, nacionalnih, vitalnih interesov.
No, jutri naj bi se strani, ob pomoči evropskih posrednikov, dogovorili še o detajlih pred podpisom sporazuma, ki naj bi bili le drobne, tehnične narave, oziroma, kot pravi naš zunanji minister: »Šli bomo skozi vse člene in se uskladili«.
Upati je le, da se tudi tu ne najde kak skrit hudiček, sposoben obrniti spet vse na glavo. Podpisa sicer že jutri ni pričakovati, - je previden Žbogar – v prihodnjem tednu pa. Vlada je prejela včeraj zeleno luč pristojnega parlamentarnega odbora, ob pogoju seveda, da arbitražni sporazum v ključnih členih ostane tak, kot ga je Rhen predlagal in naj bi ga tudi Kosorjeva aceptirala. Držimo torej pesti.
Težave sledijo, a kot pravi neka kitajska modrost in nas je minister včeraj nanjo spomnil, ne glejmo kako bomo prestopili reko, če do nje še nismo prišli.
Da, vladi in pameti pri izpeljavi projekta, ki mu rečemo rešitev mejnega spora, v nadaljevanju vseh potrebnih procedur, ne bo lahko. Ljudska stranka, z nekdanjim prometnim ministrom na čelu, ki za morje ve morda samo to, da je slano in mokro – o shemi ločene plovbe, recimo, in plovnih koridorjih magister Žerjav nima pojma - a do onemoglosti kliče k usodnosti za prihodnost nacije stika teritorialnih voda z mednarodnimi, že zbira podpise za referendum, ki naj ali razveljavi dogovor o arbitraži, ali kasneje onemogočil vstop Hrvaške v Unijo. Janša pa grozi kar z blokado v parlamentu, v trenutku, ko bo za sprejem formalnih odločitev na koncu tega procesa potrebna dvotretjinska večina, ker, da se Pahor z njim ni pravočasno posvetoval. O strelih Jelinčiča škoda besed.
A se tudi tu vrnimo k kitajskemu pregovoru in povejmo raje tudi predsedniku republike ter samemu premieru, da profesor ustavnega prava dr. Rajko Pirnat, ima prav ko reče da je referendum pri teh rečeh neprimeren. Sam dodajam, zelo tvegan in celo nevaren. Preveč smo v vseh teh letih posijali strupa do soseda, da bi računali z gotovostjo na uspeh razuma.
Terminal je spisal Aurelio Juri.
Komentarji
komentiraj >>