Otrokove koristi – glavno vodilo! je letošnje geslo, pod katerim se po vsem svetu po priporočilu Združenih narodov prvi ponedeljek v oktobru vsako leto slavi Mednarodni dan otroka. Gre sicer predvsem za hvalevredno globalno PR kampanjo, katere cilj je, kot pravi denimo komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg, povečati zavedanje, da mora biti toleranca glede nasilja nad otroki ničelna. Toda ne glede na velike vsote, ki se obračajo v tej sicer gotovo da še kako potrebni PR kampanji, se problem nasilja nad otroki s tem sam od sebe le ne bo odpravil. Za dejansko zmanjšanje črnih statistik zabeleženega nasilja in večjo zaščito otrok bodo le potrebni tudi kaki konkretni zakonodajni in drugi ukrepi, ki bodo zaradi gospodarske krize in eksistencialne stiske številnih staršev povsod po svetu, morali biti tudi povsem socialne narave.
Kot običajno, je v domovini Mednarodni dan otroka le uvodni dan v Teden otroka, ki ga s številnimi aktivnostmi obeležujejo Zveza prijateljev mladine in sorodne mladinske ter otroške organizacije. Pomen otroka v družini in družbi bodo ta teden izpostavili tudi številni mladinski in kulturni centri ter državne institucije, ki so odgovorne za varovanje otrok in njihovih pravic. Tako še danes v državnem zboru poteka drugi in zaključni dan mednarodne konference o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem, pod katero se kot organizatorji podpisujejo Državni zbor, varuh človekovih pravic in ministrstvo za zunanje zadeve. Ker letos sicer obeležujemo tudi 20. obletnico sprejema Konvencije OZN o otrokovih pravicah, telesno kaznovanje otrok pa črno na belem prepoveduje tudi osnutek novega družinskega zakonika, ki je predvsem zaradi uvedbe nove pravice otrok, da jih lahko posvojijo tudi istospolne družine oziroma partnerske zveze, predmet burne javne in državnozborske razprave, so te dni domača trobila državnotvornega diskurza vsa polna raznoraznih podob otrok.
Prav podobe otrok - tem mlajši in nedorasli so, tem bolje učinkujejo – so sicer uspešno sredstvo pridobivanja naklonjenosti volilnega ali potrošniškega državljanskega telesa. Do sprejema ustreznih omejitev, v skladu s temeljnimi načeli konvencije o otrokovih pravicah, se je otroke celo na samooklicano v civilizacijskem smislu naprednejšem Zahodu veliko zlorabljalo tudi v politične namene. Posamezne primere politične zlorabe otrok beleži tudi domača poosamosvojitvena politična zgodovina. Še posebej radi so se denimo s plakatov v družbi otrok nasmihali takratni prvaki in poštenjaki Slovenske ljudske stranke.
Res sicer je, da je konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki otrokom priznava prirojeno dostojanstvo in enako neodtujljive pravice kot odraslim, še mlada, saj je bila uveljavljena šele leta 1989. Toda v resnici to ni pomenilo, da je bilo pred tem nasilje nad otroki po kateremkoli že kazenskem zakoniku tudi dejansko dovoljeno. Le prepovedano ni bilo. Toda to ne pomeni, da so bili otroci pred to konvencijo ali celo načrtovano domačo spremembo družinskega zakonika brez ustrezne zakonske zaščite. Problem je predvsem v toleranci do nasilja nad otroki in majhnem številu prijav oziroma obravnav konkretnih primerov nasilja.
Nov osnutek Državnega zakonika, ki ga kot glavni civilizacijski dosežek te politične jeseni na Slovenskem te dni, saj smo vendarle sredi Tedna otroka, na veliko predstavljajo številni predstavniki aktualne izvršne in zakonodajne oblasti, tako sicer res črno na belem prepoveduje telesno kaznovanje otrok. Ta starše, druge osebe, državne organe, izvajalce javnih služb in nosilce javnih pooblastil zavezuje, da pri skrbi za zagotavljanje otrokove koristi, otroka ne smejo izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja. Toda kaj, ko je tinte zmanjkalo, da bi opredelili tudi kake konkretne oziroma direktne sankcije za kršitelje te prepovedi.
Na Ministrstvu za delo, socialo družino in šport sicer pojasnjujejo, da je prepoved telesnega kaznovanja otrok v predlogu novega Družinskega zakonika opredeljena kot programska določba, s katero so skladno z mednarodnimi standardi želeli storiti korak več in so kot nedopustno opredelili vsako telesno kaznovanje otroka. In to ne le, če je povzročeno s strani staršev, ampak tudi javnih ustanov, kot so na primer šole in vrtci. Z navedeno normo tako želimo vplivati na zavedanje, da je potrebno gojiti ničelno toleranco do kakršne koli oblike telesnega kaznovanja kot vzorca oziroma načina vzgoje, pojasnjujejo.
Nov Družinski zakonik sicer predvideva še en ukrep, ki bo denimo po mnenju predsednika Državnega zbora Pavla Gantarja bistveno izboljšal položaj domačih otrok. To je ustanovitev institucije zagovornika otrokovih pravic. Toda vsaj dva primera že obstoječih zagovornikov oziroma varuhov pravic na Slovenskem potrjujeta, da se zaradi njune vzpostavitve raven pravic družbenih skupin, ki jih zastopata, kaj bistveno ni izboljšala. To sta domača generalna varuhinja človekovih pravic, trenutno je to Zdenka Čebašek Travnik, in posebna varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija, kot prva ta položaj zaseda Miša Molk.
Glede na ta dva dodatna PR ukrepa, kot jih predvideva osnutek novega Družinskega zakonika, in celo stališče predlagatelja, da gre predvsem za vpliv na zavedanje o nesmiselnosti telesnega kaznovanja otrok, je samo po sebi jasno, da gre za ukrepe, ki so zgolj deklarativne narave. Potemtakem pa je že na mestu vprašanje, ali gre pri vsem silnem pompu, ki ga v teh dneh okoli te sicer že nujno potrebne kampanje zganjajo predstavniki aktualne izvršne in zakonodajne oblasti, res zgolj za zaščito otrok? Bržkone bo držalo, da gre v imenu te zgolj deklarativne zaščite tudi za ponovno politično zlorabo. Tako otrok, kot njihovih do sodelovanja na volitvah upravičenih staršev. Toda tako to gre.
IODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nezadostnostjo zgolj deklarativne zaščite otrok na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: ZAŠČITA ALI ZLORABA OTROK?
Bojan [08/10/2009]
Citiram: "Za dejansko zmanjšanje črnih statistik zabeleženega nasilja in večjo zaščito otrok bodo le potrebni tudi kaki konkretni zakonodajni in drugi ukrepi, ki bodo zaradi gospodarske krize in eksistencialne stiske številnih staršev povsod po svetu, morali biti tudi povsem socialne narave. " Hočeš rečt, da eksistencialna stiska vodi v nasilje nad otroki?!? Misliš, da se uvede univerzalni državljanski dohodek, pa ljudi več ne bo prjel usekat mulcev? Kaj če zgubiš službo je to olajševalna okoliščina ko prebutaš froca? Aja, ker je država kriva za gospodarsko krizo, so oni tud posledično krivi za nasilje? Pizda.
odgovori >>