CHICKS ON SPEED, 9. 10. 2009; Mesto žensk 2009; Gala hala- Metelkova mesto, Ljubljana

* No, končno smo jih doživeli tudi v Ljubljani, kajne? Že več let imam namreč vtis, kot da je nastop Chicks On Speed rubrika, ki jo morata to mesto in scena odkljukati, da bo mir.

Zdaj pa se je zgodilo, jaz pa si ne morem kaj, da se ne bi - ob strnjevanju svojih vtisov po koncertu, ki je padel na otvoritveni dan letošnjega festivala Mesto žensk - spomnila maksi-singla Chicks On Speed iz leta 2002. Šlo je za „Fashion Rules!", kjer je članice kolektiva za ovitek pofotkal modni oblikovalec Karl Lagerfeld. Taisti Lagerfeld namreč ravno te dni straši po medijih z izjavo, da nihče ne mara gledati žensk z oblinami in da je prava lepota v vitkih manekenskih - ergo sestradanih - ženskih telesih.

Ups?! Kje, zaboga, je kakšna prijateljska proti-izjava Chicks On Speed na takšne blesave nonsense? Kje je morebitna feministično-aktivistična distanca članic Chicks On Speed? Ali pač vse ostaja v domeni čiste umetnosti, ki jo Chicks nevednemu plebsu predstavljajo skozi populistično preobleko pop-zabave?

Chicks On Speed se namreč precej ukvarjajo z ženskim telesom, kar so nam kazale tekom svojega nastopa. Od grdkastih oblek, v katerih so nerodno poplesavale na odru, in nenavadnega scenskega make-upa, vse tja do video posnetkov, preko katerih smo lahko pogledali v arhiv in posamezne točke zgodovine njihovega umetniškega delovanja v ne-glasbenih sferah. V teh posnetkih je bilo ogromno golega ženskega telesa; takega vsakdanjega, oblinastega, z razbohotenimi sramnimi dlakami, ki bi zgrozile marsikatero žensko, ki dandanes kaj da na urejenost in estetski videz preddverja svojih spolovil.

Kolektiv Chicks On Speed je nastal leta 1997, ko sta se v Münchnu srečali dve študentki tamkajšnje umetniške akademije - Melissa Logan in Alex Murray-Leslie. Četudi so nam morda bolj znane kot glasbeni projekt, so Chicks On Speed že od samih začetkov estetiko punka podajale skozi različne oblike umetniškega izražanja - od grafičnega oblikovanja do izdelave oblačil. Šele ob tem so se izoblikovale tudi kot glasbene ustvarjalke. Leta 2000 so izdale svoj prvi uradni album, Chicks On Speed Will Save Us All, nato leta 2003 album 99 Cents in leta 2004 Press The Spacebar. Pred dvema letoma je skupino zapustila tretja ustanovna članica, Kiki Moorse, letos pa so Chicks On Speed izdale dvojni in definitivno predolgi album, Cutting The Edge.

Njihov ljubljanski nastop pa je bil kratek. Glavni del koncerta je trajal neverjetnih 45 minut, z dvema dodatkoma pa se je komaj raztegnil do ene ure. Precej skromno za 20 oziroma 25 evrov, kolikor so bile vredne vstopnice za ta špil. Gotovo pa je, da so znotraj tega lapidarnega nastopa Chicks uspele pokazati to, zaradi česar so prišle. Skozi izjave tipa „Chicks have all the answers" ali „Art is over" so se bolj pozorni poslušalci lahko informirali o tem, da je samoironija tega kolektiva še vedno udomačena na (t)istem mestu, kjer je vseskozi tudi bila. Večini poslušalstva pa to blebetanje o umetnosti itak ni bilo zanimivo ali zadosti artikulirano, saj so se ljudje prišli na koncert predvsem zabavati - in zabavo so tudi dobili.

Na velik hit - „We Don't Play Guitars" - je občinstvo, nekoliko predvidljivo, ponorelo in ob tem pokazalo mnogo več energije in Erosa, kot ga je zmogla intelektualno morda res nabrita, mišično pa precej atrofirana poza Chicks On Speed. Niti gostovanje bobnarke Faustine Kopiejwski iz skupine KokoVonNapoo ni pomagalo k večji energičnosti, saj so glasbene podlage komadov zvenele dosti bolj energično od anemičnega živega bobnanja. Ja, in tu leži moj problem s takšnimi nastopi: ne z glasbo, ne s tem ženskim telesom, kakršnega modelirajo, se ne morem poistovetiti. Vse je preveč suho in cerebralno, jaz pa hočem več Erosa. Včasih se mi zdi, da ga več najdem v jesenskem šumenju listja in kapljanju želodov z dreves na Rožniku kot pa v glasbi, ki bi ta Eros skorajda morala vsebovati - saj gre za zaveden ženski pop, mar ne?

Pravzaprav so mi bili vrhunci tega nastopa ravno trenutki, ko so Chicks On Speed zahajale v rahlo nojzersko improviziranje s pomočjo saksofona ali svojega naredi-sam instrumentarija - skozi efekte obdelanega zvoka rezljanja škarij in tolkala, narejenega iz ozvočene votle veje. Škoda je torej, da raziskovanj v to smer ni bilo več.

In če sem pred koncertom razmišljala, če mi bo nastop Chicks On Speed pustil podoben priokus kot nastop Le Tigre v istem prostoru pred leti, moram priznati, da mi je bilo tokrat vseeno bolj všeč. Svoje so prispevale tudi predelave, vse, zanimivo, iz obdobja novega vala (Blondie, Talking Heads, Tom Tom Club) zgodnjih 80-ih. Za zaključek pa smo dobili še Kaltes Klares Wasser, v originalu štiklc berlinskih Malaria!, ki so ga Chicks On Speed predelale in založile leta 2000.

Z manj umetniške pretencioznosti bi bil to povsem lušten pop-koncert.

Ob petkovem nastopu Chicks on Speed sem svoje misli in utrinke zabeležila Katarina Višnar.