* Avgusta letos je minilo častitljivih štirideset let od enega najpomembnejših kulturnih dogodkov ne zgolj šestdesetih let in ne zgolj v okviru tistega, čemur rečemo tudi rock kultura, tridnevnega festivala Woodstock. Sicer se letos ob obletnici ni zgodilo nič prelomnega. Recimo koncert ali celo festival, kot je bilo ob nekaterih prejšnjih okroglih obletnicah. Uradno, ali vsaj po vesteh, ki so prišle do nas, tudi zato - kako prozaično - ker nesojeni organizatorji niso zbrali dovolj denarja. Mimogrede, čez kakih deset dni, 25. oktobra, naj bi se v San Franciscu kljub temu dogodila spominska proslava ob obletnici festivala. V San Franciscu seveda tudi in predvsem zato, ker je to mesto pomembno za precejšen del dogajanja konec šestdesetih. Nastopili naj bi tudi nekateri ustvarjalci in izvajalci, ki so nastopali na festivalu pred štiridesetimi leti. Tudi nekateri člani zasedbe Jefferson Airplane. Res, da ne skupaj, temveč v dveh ali celo treh povezavah.

Po pričakovanjih je obletnico spremljala tudi cela vrsta diskografskih objav. Ena je bila zbirka Woodstock: 40 Years On: Back to Yasgur's Farm, Woodstock: Štirideset let kasneje, Nazaj na Yasgurjevo kmetijo. Vsebuje več doslej neobjavljenih posnetkov in predstavlja dobro dopolnitev že obstoječim dokumentom, torej filmu in nekaj zbirkam iz sedemdesetih let. Po drugi strani poslušanje posnetkov, vsaj tistim, ki smo odraščali v šestdesetih, ne prinaša česa doslej neznanega. Vendar kljub temu da misliti. Navdušuje občutek, da posnetki še vedno zvenijo prepričljivo, da ne rečem sveže. Ali drugače: da jih zob časa večinoma ni načel. Kulturni artefakti izpred štirideset let še vedno nosijo simbolna sporočila, ki so nam bila takrat pomembna. Vprašanje seveda, kaj te vsebine pomenijo mlajšim poslušalcem, ki so sicer odraščali v okviru tako imenovane rock ali sodobne popularne kulture. To je treba vprašati njih.

To omenjam tudi zato, ker se že vrsto let zdi, da se je sporočilnost, moč rock kulture že izčrpala. O tem lahko priča tudi vrsta izrazov, ki se pojavljajo v zadnjih desetletjih, od »alternativni«, torej drugačen rock, do »post rock«, torej nekaj, kar bi naj nastopilo po rocku in podobno. Vendar verjetno ne bomo pretirano poenostavljali, če rečemo, da se še vedno gibljemo znotraj rock kulture. Na tem mestu sicer ni časa za poglobljeno utemeljevanje te opazke, vendar se ta nanaša tudi na predmet tokratne obravnave. To so namreč koncertni posnetki zasedbe Jefferson Airplane z njenega nastopa na festivalu Woodstock avgusta 1969. leta.

Skupina Jefferson Airplane je iz San Francisca in ena najznačilnejših poosebitev pojma »poletje ljubezni«. Nekateri bi jo označili tudi kot hipi ali kar hipaško zasedbo. Če predsodke in poenostavitve odrinemo, ostane kulturni naboj in glasba, pesmi. Torej, tudi če ta trenutek zanemarimo simbolne pomene zasedbe Jefferson Airplane, nas navduši večplastnost samega njihovega opusa. V konkretnem primeru, silovitost njihovih koncertnih posnetkov izpred štirideset let, ki niso nič zgubili na moči.

Založba Sony je ob štiridesetletnici festivala Woodstock junija letos objavila pet dvojnih albumov petih nastopajočih na festivalu, s skupnim naslovom The Woodstock Experience. Vseh pet je zbranih tudi v paketu. To so Sly & The Family Stone, Johnny Winter, Santana, Janis Joplin in Jefferson Airplane. V razkošnih zbirkah, kjer seveda sarkastično pomislimo na cinizem založbe, namreč zaslužek, sta po dve plošči vsakega od navedenih izvajalcev: studijska plošča, ki jo je dotični izvajalec objavil tik ali čim bližje pred ali po festivalu Woodstock. Studijska plošča torej, ki jo je morebiti predstavljal na svojem nastopu na festivalu, ali pa je označila njegovo takratno početje. V primeru Jefferson Airplane je bila to ena njihovih ključnih plošč, Volunteers. Mojstrovina, ki je povzemala duh tistega časa, nekateri bi rekli psihadelije. Album je sicer izšel tri mesece po nastopu na festivalu, vendar so Jefferson Airplane na koncertu že igrali več pesmi z njega. Med njimi recimo več kot dvajsetminutno izvedbo pesmi Wooden Ships Stephena Stillsa.

Nastop Jefferson Airplane na festivalu Woodstock je bil daljši ob ostalih. Bil je dolg več kot uro in pol. Verjetno so si to lahko privoščili tudi zato, ker so igrali kot zadnji drugega dne, torej v soboto, 16. avgusta 1969, pravzaprav že v zgodnjih jutranjih urah nedelje. Naj samo omenim, kdo je še, med drugimi, nastopal tisti večer pred njimi: Country Joe McDonald, John B. Sebastian, Santana, res, da takrat še razmeroma neznan, pa Incredible String Band, Canned Heat, Grateful Dead, Mountain, Creedence Clearwater Revival, Janis Joplin, Sly & The Family Stone in The Who. Občinstvo je torej imelo že polna ušesa najboljše glasbe tistega časa, vendar je zdržalo in z navdušenjem, kot lahko slišimo na posnetkih, spremljalo navdahnjen nastop Jefferson Airplane. Tudi skupini se na posnetkih ne pozna utrujenost ali naveličanost po dolgem čakanju in zamudah ob njenem nastopu. Le Grace Slick je v uvodu omenila, da bo to glasba za jutranje manijake.

Jefferson Airplane so torej v trenutku nastopa na festivalu Woodstock imeli za sabo klasične plošče Takes Off, Surrealistic Pillow, After Bathing At Baxter's, Crown of Creation in koncertno Bless Its Pointed Little Head, posneto pa tudi že mojstrovino Volunteers. Nastopili so na vrhuncu svoje moči in zanosa. Kasneje, v začetku sedemdesetih, je zasedba sicer še objavila nekaj plošč, pretežno preglednih zbirk, in se zelo kmalu transformirala v omledno različico rocka za prijetno staranje, kot so se označili takrat, pod imenom Jefferson Staship. Tiste sobotne noči in nedeljskega jutra na festivalu v Woodstocku pa je bil svet njihov.
Ob pevki Grace Slick, pevcu Martyju Balinu, kitaristih Jormi Kaukonenu, Paulu Kantnerju in Jacku Casadyju ter bobnarju Spencerju Drydenu, je igral tudi gostujoči pianist Nicky Hopkins. Na albumu The Woodstock Experience imamo njihov devetdesetminutni koncertni posnetek razdeljen na dva diska. Zaradi časovne omejitve oddaje bomo lahko poslušali le polovico. Iz tehničnih, deloma tudi iz vsebinskih razlogov sem se odločil za tričetrturni zadnji del nastopa. Tako ne bomo slišali prej omenjene enaindvajsetminutne izvedbe Wooden Ships, bomo pa slišali naslednje pesmi: tradicionalni napev Uncle Sam Blues, ki nas spomni, da se je skupina, ko jo je 1965. leta ustanovil Marty Balin, imenovala Blind Thomas Jefferson Airplane, s čimer je jasno razkazovala svoje navdušenje nad bluesom. Sledila bo naslovna pesem prihajajoče mojstrovine Voluntees, nato The Ballad of You & Me & Poonell, s katero so Jefferson Airplane zaključili uradni del nastopa, nato pa so na željo prisotnih odigrali še četrturni dodatek s pesmimi Come Back Baby, White Rabbit in The House at Poonel Corners.

pripravil Milko Poštrak