Bliža se svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki 2010. V Zambiji, južno-centralni afriški državi, ki je ob osamosvojitvi leta 1964 dobila ime po reki Zambezi, se že povsod čuti napetost v zraku. Mladi vedno bolj zagnano trenirajo nogomet, saj bodo nekateri srečni izbranci lahko sodelovali v spremljevalnem programu nogometnega prvenstva. Ti posamezniki so pred leti imeli možnost vključiti se v brezplačne nogometne treninge in naslednje leto bodo leteli v Cape Town. Usoda, ki jih je pripeljala na igrišče, pa ni usoda vseh njihovih vrstnikov. Mnogi pristanejo ali ostanejo na ulicah.
Zambijci obožujejo dve stvari: pivo in nogomet – najboljše je, če jih lahko združijo. Slumi ali 'townshipi', kot jih imenujejo tukaj, so polni barov ali bolje rečeno zanemarjenih lukenj, v katerih moški nadebudno in z litri popitega lokalnega piva, pridelanega iz koruzne moke, spremljajo tekme po televiziji. Eden izmed barov v townshipu Chawama se imenuje »Big Mama's«, njegova lastnica je moja najemodajalka Patricia. Lokal je dobil ime po njeni tipični afriški ženski postavi in vsak večer ga napolnijo nogometa in alkohola željna in žejna srca. Zambijci so delavni in skoraj vsak se poskušajo podati v poslovne vode. Zaradi visokih davkov so to velikokrat manjša podjetja. Ali kot pravi štiridesetletna energična Patricia: »Denar zjutraj vložim v nabavo alkohola in zvečer poberem dobiček. Vse je zelo hitro in transparentno.«
Tako kot nogomet, pivo in biznis, so po tej deželi razširjene tudi mnoge nevladne organizacije, tako tuje kot lokalne, ki nogomet uporabljajo kot sredstvo za izobraževanje. Ena izmed največjih v glavnem mestu Lusaka je »Breakthrough Sports Academy«, ki je povezana z enim največjih programov na tem področju: »Football for Hope«, katerega glavni sponzor je FIFA. Skrbijo, da ima vsak revnejši predel mesta nogometno igrišče – ki je po večini posuto s peskom, kamni in smetmi, mladi nogometaši pa se podijo za žogo v nogavicah, z enim čevljem ali največkrat kar bosi. Organizirajo treninge in tekme za mlade iz slumov, poleg športa pa se morajo igralci udeležiti raznih izobraževanj, ki jih po večini vodijo njihovi posebej usposobljeni vrstniki, saj se ti lažje približajo odraščajočim.
Teme izobraževanj so različne, najbolj pa je seveda v ospredju vedno aktualno poučevanje o HIV/AIDS-u. Otroci dobijo znanje tudi o higieni in življenjskih spretnostih, ki so za neprivilegirane še posebno velikega pomena. Ker živijo v okolju, v katerem je petina njihovih sosedov okužena s HIV-om in kjer vlada brezposelnost, morajo biti še posebej močni, da ne podležejo raznim taktikam umika iz krute realnosti, kot so alkohol, droge in seks. Tako se učijo odpornosti – kako reči ne. Le redkim uspe.
Zakaj je ravno nogomet zakraljeval nad celotno Afriko v nevladnih organizacijah? Nogomet je šport številka ena pri novačenju mladih z ulice in njihovem izobraževanju, saj ga ti obožujejo. Za ranljive otroke je šport učinkovita rešitev za spopad s stresom, ki ga povzročajo psihološki problemi, ki izhajajo iz revščine, stigmatizacije in zlorabe. Mladim dviguje samozavest, da jim možnost, da pokažejo, da so zmožni več. Ne igrajo pa le fantje, v vsakem klubu se najde tudi ekipa deklet. Čeprav je ideja, da dekleta lahko ravno tako igrajo nogomet kot fantje, tu stara šele nekaj let, pa ne pomeni, da punce kaj zaostajajo. Z žogo so zelo spretne in vedno več se jih podaja na igrišča, če jim le ni treba skrbeti za brate in sestre.
In kako uspeva projekt? Zahodni tip nevladne organizacije, ki deluje na afriških tleh, je velikokrat leglo zmede, neorganiziranosti, prelaganja odgovornosti, pomanjkanja pragmatičnosti in predvsem pomanjkanja sredstev. Kljub večnemu kaosu je glavni cilj dosežen: igrišča so polna otrok, ki se podijo za žogo in se po šoli ne potikajo po ulicah ali kradejo v bogatejših in bolj zelenih soseskah. Težko jih primerjam z našimi otroki, ki preživljajo svoj prosti čas pred takšnimi in drugačnimi ekrani, saj so tukajšnji otroci v vrhunski formi: so zelo gibčni, močni in imajo dobro kondicijo.
Že v zgodnjih letih se naučijo bolj sproščeno pogovarjati o seksu in kontracepciji, kar je zelo dobro za državo, ki je prepojena s konzervativnim krščanstvom. Tako se tudi spopadejo z raznimi miti o AIDS-u in z zgodbami, ki jih pripovedujejo njihovi starši. Nekateri srečneži pa celo dobijo razne štipendije in odletijo v beli svet ali na svetovno prvenstvo. Vsake toliko kdo prestopi v profesionalno ligo, kar so sanje mnogih zambijskih fantov.
Bosonogi, predvsem mlajši otroci so velikokrat odeti v strgane cape, ki so po vsej verjetnosti prišle iz dobrodelnih organizacij razvitega sveta, tu pa se prodajajo po smešno nizkih cenah in tako uničujejo lokalni trg oblačil. Kljub temu so videti kot najsrečnejši otroci na svetu, saj jim lica vedno krasijo bleščeči nasmehi in iskre v očeh. Podijo se po ulicah ter za mano od navdušenja vpijejo: »Mzungu!« [Muzungu], kar pomeni tujec. Težko bi rekla, ali prej shodijo ali plešejo, saj to, da imajo ritem v krvi ali bolje rečeno v zadnjicah, popolnoma drži. Vso to pocukrano idilo srečnih otrok pa vedno znova razbije pogled na zanemarjene townshipe in na tiste resne, mirne otroke, ki posedajo pred hišo in so žal največkrat oboleli za AIDS-om.
Pod pismo se je z običajnim zambijskim imenom podpisala Leya.
Komentarji
komentiraj >>