"Američani spet paktirajo z afganistanskimi Talibani"
Samo nekaj dni po ameriškem zavzetju Bagdada je tako imenovani ’predsednik’ ZDA, George Bush mlajši, pred domačo in svetovno javnostjo ponosno oznanil, da je misija v Iraku zaključena. Njegovim zanesenim vzklikom o dobro opravljeni nalogi pa nasprotujejo dejstva, ki kažejo predvsem na to, da v iraški državi vlada popoln kaos.
Uporni iraški gverilci nenehno napadajo ameriške marince, enotne oblasti v državi nima še nihče, človekoljubne organizacije ter tuji opazovalci pa opozarjajo na humanitarno katastrofo in na vse večjo vsakdanjo stisko, ki pesti večino nedolžnega prebivalstva. Bo ameriška okupacija Iraka zdržala vse pritiske ali se bo sprevrgla v popoln polom ’a la Vietnam’? Zaradi kompleksnosti in nepredvidljivosti situacije bi bilo vsakršno ugibanje povsem neumestno, lahko pa sklepamo na veliko stvari, če si pobliže ogledamo ameriško okupacijo Afganistana, ki traja že leto in pol.
Prehodna afganistanska vlada pod predsedstvom Hamida Karzaija ima nadzor le nad bližnjo okolico glavnega mesta Kabul, medtem ko se večina dežele nahaja v kompletnem razsulu. Gverilski napadi na ameriške in zavezniške vojaške enote postajajo vsakodnevna stalnica. Poznavalci ocenjujejo, da je uporniško gibanje, ki je zraslo v preteklem letu dni, štiri do petkrat močnejše, kot je bilo med sovjetsko okupacijo. Talibanom se je uspelo reorganizirati predvsem s pomočjo denarja, ki so ga odnesli iz centralne banke tik pred padcem Kabula. Odnesli so najmanj 110 milijonov dolarjev.
Za Američane je velik problem tudi dejstvo, da uporniki uživajo podporo fundamentalistov in verskih voditeljev, ki v Afganistanu še vedno igrajo najpomembnejšo vlogo. Verski voditelj iz province Kandahar, Hafiz Rahim, usmerja vrsto gverilskih napadov, vendar ga Američani kljub vsej razpoložljivi tehnologiji ne morejo izslediti. Za to bi potrebovali podporo tam živečih ljudi, te pa nimajo.
Istočasno se je iz izgnanstva v Iranu vrnil zloglasni verski fundamentalist, Gulbbudin Hekmatyar. Kljub temu da je bil Gulbbudin do nedavnega goreč nasprotnik Talibanov, se jim je po nasvetu verskih voditeljev pred kratkim pridružil. Njegovo gibanje ’Hezbi islami Afganistan’ je znatno okrepilo uporniške sile.
Nemogoč položaj, v katerem so se znašli, je Američane prisilil, da so se prejšnji mesec skrivoma sestali s talibanskimi voditelji in z njimi debatirali o vzpostavitvi premirja v Afganistanu. Po navajanjih številnih azijskih medijev, med njimi tudi priznanega Hindustan Timesa, je nočni sestanek potekal v pakistanski vojaški zračni bazi Sumungli. Pogovori so potekali med Talibani in predstavniki ameriške vojske ter pakistanske tajne obveščevalne službe ISI. Stik s Talibani je Američanom uspelo navezati s pomočjo pakistanskih verskih voditeljev in talibanskih borcev, ki so med vojno prebegnili na stran Severnega zavezništva.
Talibanom je bilo zagotovljeno, da bodo v bližnji prihodnosti lahko sodelovali v afganistanski vladi, če bodo pripravljeni izpolniti nekaj osnovnih pogojev: Mula Omar, vrhovni voditelj Talibanov, bi moral biti odstranjen, vsi pakistanski, arabski in ostali tuji uporniki bi morali biti izgnani iz Afganistana, in vsi morebitni zajeti zavezniški vojaki bi morali biti nujno in čim prej izpuščeni. Talibani so gladko zavrnili predlog o odstranitvi Mule Omarja, so pa pokazali nekoliko več zanimanja za ostale pogoje. Na skrivnem sestanku Talibani in ameriška vojska niso sklepali nobenih sporazumov, je pa zelo velika verjetnost, da se bodo pogajanja v bodoče nadaljevala.
Reorganizacija Talibanov in vzporedno naraščanje uporniškega gibanja nista edina problema, s katerimi se srečujejo ameriški okupatorji. Po navedbah Komisije za begunce pri Združenih narodih se je v preteklem letu in pol v Afganistan vrnilo okoli dva milijona pregnancev. Prišli so iz Indije, Kambodže, Malezije, Zimbabveja in sosednjih srednjeazijskih držav. Mnogi izmed njih pripadajo raznim komunističnim frakcijam, kar je bil tudi glavni razlog za njihovo izgnanstvo. Sedaj se vračajo in zasedajo nekatere ključne položaje v Kabulu.
Trenutno je vlada v Kabulu razdeljena na dve frakciji. Prva je pro – ameriška in jo vodi predsednik Hamid Karzai. Druga je izrazito pro – ruska in pro – iranska. Vodi jo obrambni minister in njegove vojaške enote Severnega zavezništva. Fahimovo frakcijo sestavljajo tudi nekateri pomembni člani organizacije Hezbi islami Afganistan, ki odkrito sodeluje z uporniškim gibanjem. Čeprav obe frakciji zaenkrat sodelujeta pri vodenju vlade, pa poznavalci opozarjajo, da med njima že poteka tihi boj za popoln prevzem oblasti, ko bo prehodni vladi potekel mandat. Ta čas pa se vsekakor nezadržno bliža.
V tem pogledu je vsak komunistični izgnanec, ki se vrne v Afganistan velikega pomena za pro – rusko ter pro – iransko frakcijo generala Qasima Fahima. Mnogi so celo prepričani, da če bi Severnemu zavezništvu uspelo zbrati tako imenovano kritično maso podpornikov, bi se v boju za oblast znalo združiti skupaj z vse številčnejšimi uporniki. Vse več je indikatorjev, ki kažejo na to. Eno stvar velja vedno imeti v glavi, ko govorimo o Afganistanu: Afganistan ni nikoli bil in nikoli ne bo enoten - razen v boju proti tujim okupatorjem. In, uganite kaj: isto pravijo tudi za Irak. Alah akbar!
Komentarji
komentiraj >>