Álki Zéi

Grška pisateljica Álki Zéi se je rodila v Atenah leta 1925, vendar je svoje otroštvo preživela na otoku Samosu. Pisati je pričela že kot majhna deklica, v višjih razredih osnovne šole pa je začela pisati igre za marionetno gledališče. Poleg iger, je v reviji Glas mladostnikov objavila tudi serijo novel. Avtorica je svojo študijsko pot nadaljevala na Filozofski fakulteti v Atenah, prav tako je študirala dramo na akademiji v Atenah in scenaristiko na Filmskem inštitutu v Moskvi, kjer je kot politična begunka živela med letoma 1954 in 1964. Álki Zéi je bila namreč pripadnica komunistične partije, ki jo je tedanja desničarska vlada prepovedala in preganjala njene člane. Čeprav se je leta 1964 vrnila v domovino, je morala tri leta kasneje zopet bežati, tokrat pred desničarsko politiko vojaške hunte, pred katero je zatočišče našla v Parizu. Pa padcu diktatorskega režima se je vrnila v svojo domovino, kjer živi še danes.

Álki Zéi, ki piše prvenstveno za mladostnike, sodi danes med najbolj znane in priljubljene pisce mladinske literature na svetu. Grškemu književnemu prostoru se je prvič predstavila leta 1963 z romanom Tiger iz vitrine, ki velja za pomemben mejnik v grški mladinski književnosti. To je bil namreč prvi mladinski roman, ki je mladostnikom spregovoril o pretekli politični problematiki v državi. Njegova zgodba se odvija v času diktature Ioannisa Metaksasa pred drugo svetovno vojno. Pisateljica je po zgodovinski tematiki ponovno posegla leta 1971, ko je v mladinskem romanu Petrov veliki sprehod opisala nemško okupacijo Grčije in njeno osvoboditev. Kar je značilno za vse njene mladinske romane je, da ne gre zgolj za suhoparno nizanje zgodovinskih dejstev, ampak je zgodovinsko dogajanje dodobra prepleteno z zgodbami romanesknih likov.

Roman Ahilova zaročenka oziroma z izvirnim naslovom I aravonjastikjá tu Ahiléa, ki je izšel leta 1987 in katerega odlomek bomo poslušali v nocojšnji oddaji, je avtoričin edini roman, namenjen odraslim bralcem. V njem se je pisateljica lotila temnih let grške državljanske vojne, ki je sledila nemški okupaciji in trajala med letoma 1946 in 1949. Álki Zéi v svojem delu v središče postavlja življenje in usmrtitev članov komunistične mladine, ki so se borili proti desničarski vladni ideologiji. Ta dogodek je v zgodovini označen kot bistven za začetek grške hladne vojne.

Glavna junakinja romana je Dáfni, ki v levičarski organizaciji deluje pod tajnim imenom Eléni. V romanu se prepletata dve zgodbi - prva se dogaja nekje med letoma 1967 in 1974, ko v Grčiji vlada diktatura vojaških polkovnikov pod vodstvom Georgija Papadopulosa. Dáfni v tem času živi v Parizu, kjer kot statistka sodeluje pri snemanju filma Vlak strahu, v katerem statira v prizorih, ki se odvijajo na vlaku. Ti ji v spomin prikličejo njeno mladost v Grčiji in potovanja z vlakom. Njeni spomini tako razpletajo drugo zgodbo, ki se začenja v času državljanske vojne in nadaljuje z njenimi potovanji v Rim, Pariz, Moskvo in nazadnje Taškent. Na ozadju Dáfninih spominov pisateljica prikazuje grozote državljanske vojne in zagretost tedanje mladine za levičarske ideje ter pojmovanje Stalina kot boga, očeta in vodje pravljičnega imperija. Roman pa ni le ogledalo političnih, ampak tudi socialnih problemov tistega časa. Avtorica na primeru Dáfnine zveze z Ahilom prikaže tudi položaj žensk v družbi v 50. letih 20. stoletja. Dáfnin zaročenec Ahil je namreč slepo prepričan v svoje ideje in se ne ozira ter ne upošteva nobenega drugega pogleda. Tudi njeno življenje je že v celoti začrtal in pričakuje, da se bo strinjala z njegovimi odločitvami. Od nje celo zahteva, da se žrtvuje za svojo domovino in niti za trenutek ne pomisli, da bi si ona morda želela kaj drugega.

Odlomek, ki smo ga izbrali za nocojšnjo oddajo, se prične v trenutku, ko Dáfni potuje za svojim zaročencem Ahilom v Uzbekistan, takrat še eno izmed republik Sovjetske zveze. Zaradi komunistične ideologije je v tem obdobju veliko Grkov, ki so zbežali iz svoje domovine, našlo drugi dom prav tam. Dáfni sicer že nekaj let ne živi v Grčiji, pač pa v Rimu, kjer čaka na vizo za vstop v ZSSR. V tem času se zaljubi v slikarja Jeana Paula, ki pa ga, ko končno dobi vizo, zapusti in odpotuje. Dolga pot v Taškent jo navdaja s strahom pred neznanim hkrati pa tudi z upanjem o novem začetku ter novem življenju z Ahilom in bodočimi otroki. Vendar kmalu po prihodu doživi razočaranje, saj ugotovi, da se Ahil ni nič spremenil. Še vedno je poln bojnih idej in ni mu do tega, da bi skupaj z njo zaživel mirno družinsko življenje. Ahil je v romanu pravzaprav prikazan kot arhetipska podoba grških mitoloških junakov. Vsi ga vidijo kot človeka brez napak, ki se bori za svobodo naroda. Sčasoma tudi Dáfni spozna, da se je zaljubila v podobo, ki si jo je o njem ustvarila sama in ki nima nobene zveze z resničnim Ahilom.