Petek, 23. 10. 2009
Igor Bijuklič
Postopek predložitve novega družinskega zakonika, ki med drugim izenačuje status istospolnih družinskih zvez s heteroseksualnimi, pričakovano spremlja ubrano topoumna kanonada samooklicanih branilcev tako imenovanih tradicionalnih vrednot, ki zadevo sklenejo končati celo z referendumom. Tokratno »dlako z jezika« bomo čim bolj gladko obrili v prid zamejevanja argumentacije, ki služi tovrstnim antipolitičnim poizkusom, da bi ravno človeške zadeve dokončno izmaknili polju politike in jih razglasili kot samodejne naravne procese, ki jih bojda urejajo sami naravni zakoni. Po teh zakonih pa seveda vsi vemo, kako zadeve morajo stati in delovati.
V primeru novega družinskega zakonika gre za enega tistih naskokov na trdnjave, kjer obramba tradicionalnih vrednot samodejno poseže po diskurzu o neomajno pravilnih potezah naravnih zakonov. Iz tega sledi, da je družinski zakonik preprosto sprevržen že zato, ker je protinaraven. Ker je v teh psevdosekularnih časih javna uporaba Boga in z njim povezanih spisov preobtežena z zgodovinskim spominom in zatorej sumljiva, se argumentacija samodejno nasloni na sklicevanje na Naravo.
V kolikor Boga ni več na sceni, se je v obči misli ravno Narava ustalila kot edina preostala uporabna orientacija, ki nam v teh zmedenih liberalnih časih kaže smer. Poleg tega je tudi v modi. Naravna hrana, naravna drža, naravni materiali. Vse, kar je naravno, je za človeka dobro, zdravo in pravilno. A vendar je bil pojem narave v zadnjem stoletju še kako dejavno zatočišče za ideološke mehanizme, ki so v svojem skrajnem primeru tako imenovane naravne zakone poljubno vpeljali v človeške zadeve kot nadomestek in uničenje politike in pluralnosti ter jih povzdignili v danost zunaj človeškega dosega in mišljenja.
Naravni zakoni tako prenehajo biti stvar in izdelek človeškega uma. O njih ni več potrebno misliti, temveč postanejo operativen pojem, na katerega se lahko sklicujemo in ga prepoznavamo. Ta poteza je denimo omogočila, da se namera o holokavstu v začetku nikakor ni videla in razumela kot množičen poboj, temveč kot nujna naravna selekcija, kot sledenje naravnemu zakonu, po katerem ima višja rasa pravico do vseh sredstev za preživetje.
Tako se lahko tudi žaljive izjave nasprotnikov novega zakona ne predstavljajo kot homofobne ali nestrpne, temveč le kot simfonija in poslušnost naravnim zakonom.
Glava SDS-a je lahko tako brez težav izjavila, da posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev »po nekih naravnih zakonih ne spada v slovenski pravni okvir«. Ali to morda pomeni, da pravni sistem države Slovenije lahko sprejme le takšne zakone, ki so v harmoniji z naravnimi? Kakšni pa so ti naravni zakoni?
Ali to morda pomeni, da moramo v političnih in pravnih zadevah za referenco jemati letne čase, paritvene sezone, skratka živalski svet in biologijo, ko vendar vemo, da je človek zadeva take ali drugačne civilizacije, bitje neke kulture, predvsem pa bi moral biti politična žival. Ko so državljani polis naredili zid, ki je ločil mesto od obdajajoče narave, so obenem tudi začrtali mejo, kje delujejo človeški zakoni in kje naravni. Nam, ki smo v 21. stoletju, v Evropi to seveda ne more biti samodejno jasno, čeprav se razglašamo za dediče grške antike.
Poleg še delujočih učinkov krščanstva nam tukaj bistveno zamegljuje pojme vsaj še moderna znanost, ki je nadomestila krščanstvo in raj obljubila že na zemlji. Pot do tega raja pa je vodila preko narave, prvotno preko tiste narave, ki so jo Grki pustili zunaj obzidja. Kasneje, ko je bila ta obvladana, se je preusmerila tja, kjer je kasneje Kardelj še najbolj zadel, ko je izdelal geslo socialističnega samoupravljanja: »Človek je naše največje bogastvo«!
Od naravnih surovin smo prešli k človeški surovini, ki jo je potrebno zdaj, zavoljo napredka vseh nas, obdelati in obvladati, tako kot prej fosilna goriva. Množična psihologija, sociobiologija, socialni darvinizem in biotehnologija so primeri znanstvenih disciplin in vednostnih aparatov, ki svoje izvajanje osrediščijo na redukciji človeka in človeških zadev na biologizem zgolj naravnih procesov. Glavni proizvod tega izvajanja pa je kopičenje uporabne vednosti, katere namen je najbolje povzet v akronimu priljubljene menedžerske discipline H.R.M. ali drugače »human resources managment«.
Ko načelni nasprotniki - recimo novega družinskega zakonika - vlačijo naravne zakone v svet človeških zadev, seveda mislijo, da počnejo in zagovarjajo le to, kar narava v svoji modrosti že sama počne, ko recimo postavi samca na samico ali lulka v lulico. Saj smo narejeni po podobi Narave, kajne? Pravzaprav pa so, verjetno celo nevede, zgolj načelni glasniki nestrpnosti, homofobije in antidemokratičnosti.
Ko poljubno vlačijo naravo sem ter tja, pozabljajo, da sta človeška kultura in civilizacija najbolj nenaravni stvari na svetu in da je pogojenost človeka kot kulturnega in političnega bitja ravno v tem, da se je oddaljil od narave, kjer si oblikuje svoj svet zgolj in izključno s človeškimi zakoni, ki bi morali biti plod odločitve med seboj enakopravnih članov določene politične skupnosti.
Za občestvo vseh spolov in spolnih preferenc … Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Dol z zahojeno družbo!
Cvetača [02/04/2010]
Mislim, da so tej "naravni zakoni", totalno za lese privlečeni in so kot je bilo prej omenjeno, le opravičevanje nestrpnosti. Pri posvojitvah otrok, ne gre toliko za pravice istospolnih ampak je potrebno predvsem gledati na dobro otroka.
Otroka, ki bi lahko bil diskriminiran ravno zaradi te homofobije v družbi,... a ko človek pomisli, kako "super starši"(nasilje, alkohol), so nekateri "naravni "pari, nekdo, ki pa je homoseksualec in bi lahko otroku nudil zelo ljubeč dom, pa ravno zaradi svoje usmerjenosti ne more, mislim, da te upravičeno mora miniti vsakršna skeptičnost in tako bomo lahko premaknili družbo naprej, da ne bo več straha, da bi bil lahko otrok homoseksualnih staršev kakorkoli diskriminiram.
odgovori >>
Re: Naturalizacija politike in drugih človeških zadev Primer istospolnih družin
Egon [25/10/2009]
Tako se govori! Edino žal mi je, da te nasprotniki novega zakona itak ne bi razumeli :-)
odgovori >>