Veliko je govora o študentski apolitičnosti in apatičnosti. Nedolgo nazaj je neimenovani briljantni um potegnil večplastno paralelo med povprečnim študentom in navadnim lenivcem. Primerjava sprva izvabi na ustnice posmehljiv nasmešek, pozneje pa se hočeš nočeš zamisliš nad sabo in nad ljudmi okoli sebe. In mnogi delajo točno to. Namreč mislijo, berejo in gledajo, tako svoje ljudi okoli sebe kot širša dogajanja po Sloveniji in dlje.

Včeraj se je zgodila tovrstna manifestacija voljnosti mišljenja, govorjenja in poslušanja. V hostlu Celica je potekala javna tribuna manifestativne narave, s katero se je hotelo - po besedah organizatorjev - odpreti javni prostor za razne pereče problematike, ki zadevajo študente v Sloveniji a bogami i širše.

Uradni organizator je bil ŠOU, a to naj bi bilo samo na papirju. Dejansko naj bi bil to sadež novonastale Civilno družbene iniciative v sodelovanju s časopisom Tribuna. Več o tem nam bo povedala Zala Primc:

Sejna soba v Celici je bila ob začetku okrogle mize, torej ob 15. uri, že kar napolnjena. Zbralo se je kakih 15 mladih ljudi, ki so se posedli v krog in debata se je presenetljivo kmalu zapletla, lahko bi rekli iz nizkega starta. Padale so razne definicije ekonomije, neoliberalizma, njegovega vpliva na družbo, posameznika in vseh možne odnosov med njimi. Vsesplošni konsenz je bil, da je neoliberalizem idejni konstrukt, ki služi vzpostavitvi in ohranitvi dominacije ene skupine ljudi nad drugo. Imena kot so Althusser, Marks in Janša so v majhni sejni sobi z lahkoto švigala v zrak. Kakšen je profil ljudi, ki hodijo na tovrstne javne tribune in manifestirajo svoje bolj ali manj močno prepričanje ter poglede na stanje stvari? Zala pojasni:

Kakorkoli že, debata je bila na presenetljivo visokem nivoju. Ob odsotnosti čistokrvno zadušljive strukturiranosti so besede in ideje lahkotno tekle, ozračje pa je bilo konstruktivno sproščeno. Sámo sporočilo, ki se je sčasoma izoblikovalo, pa je nosilo noto urgentnosti in vsega zavedanja resnosti situacije, v kateri smo se vsi znašli. Neoliberalistični aparat v krčih razkroja proizvaja vrsto pritiskov, usmerjenih na vse strani, navsezadnje tudi na študente.

Z retoriko okičena prihajajoča ofenziva države, ki postavlja študente v direktno konfrontacijo z delavci, je posebej vidna na področju trga dela. Trditi, da študentje kradejo delo »pravim« delavcem, je skrajno cinično in zanemarja dejstvo, da smo navsezadnje vsi v istem čolnu, ki ga butajo valovi strukturnih sprememb. Cilj javne tribune je bil jasno izpostaviti povezanost študentskega in rednega dela, saj gre pri boju za pravice za enake zahteve vseh in ne za postavljanje v nasprotujoče si tabore. Več o ciljih tribune Zala pove:

Sama narava tribune predpostavlja zelo fluiden slog delovanja s svobodnim izražanjem mnenj - seveda ob odsotnosti avtoritativnih omejitev. Zato je treba povedati, da je bilo včerajšnje srečanje daleč od nekega kriznega štaba, ki bo prinesel dogmatične sklepe in smernice delovanja. Toda to niti ni bil namen tega srečanja. Stališča udeleženih v tribuni se namreč glede določenih vprašanj, kot je recimo problem študentskega dela, razlikujejo. Po končani tribuni smo Zalo povprašali, kako komentira sam dogodek:

Realna predstava o funkciji javne tribune torej, ki sicer igra pomembno vlogo v odpiranju javne debate. V ta namen je sledilo grobo oblikovanje zahtev. Zala Primc o tem pravi:

Na koncu je padel še sklep o vnovičnem snidenju:

Pametnega se je delal SlavišaM