A ste slišali, morda prebrali, o tem, da že od 2 oktobra poteka nek Svetovni pohod za mir in nenasilje? »Walk the future«, kot so ga poimenovali. Startal je v daljni Novi Zelandiji, se počasi bliža našim krajem in se bo čez dober teden, točneje v soboto 7. novembra ustavil v Trstu. Od tu pa naprej po ostali Evropi, nato čez Atlantik in 2 januarja, cilj nekje v Južni Ameriki.

Dogodek, ki bo zaobjel cel planet, poziva k jedrski razorožitvi, k umiku iz zasedenih ozemelj, k zmanjšanju arzenalov vseh vrst, k bolj zavezujočim dogovorom o nenapadanju in odpovedovanju vojni ter k oblikovanju civilnih korpusov miru. Med pobudniki in podporniki vrsta Nobelovcev za mir, od Dalaj Lame, Mikhaila Gorbacheva, Lech Walese, Desmonda Tute, Mohameda ElBaradeia, pa Noam Chomsky in Miguel d' Escoto, predsednik generalne skupščine OZN. Lahko bi našteli še dolg seznam predsednikov držav in vlad, pa mislecev, športnikov, kulturnikov, estradnikov in tako dalje.

No, prva novembrska sobota v Trstu bo, vsaj za tiste, ki v mirovništvo verjamejo in verjamemo, v znaku tega pohoda. In zbrali se bodo, oziroma se bomo na tisoče, da bi pohodnike pozdravili, jih bodrili, objeli in z njimi sklenili na Trgu Unita' največji simbol miru na svetu, saj veste…tisti krog z obrnjenim ipsilonom. Računajo, organizatorji, da bo za oblikovanje te figure potrebno sodelovanje vsaj 10.000 ljudi.

Seveda, ne bo samo to v Trstu tisti dan, kot sporočilo predanosti miru. Bodo omizja, tribune, koncerti, razstave, športna dogajanja in še kaj.

Tako, da vabim tudi vas, ki me poslušate, da pospremite ta dogodek in se nam v Trstu pridružite. Največ bo mladih, kaka starina le za okras.

No, ena bo gotovo tam, pa ne zato, ker pripadam generaciji, ki je s podobnimi shodi protestirala proti vojni v Vietnamu, ali potovala, oziroma si želela v Woodstock ter s spreji risala simbole miru vsepovsod, torej zavoljo neke nostalgije, ampak preprosto zato, ker je ponovni in okrepljen klic k miru vse bolj potreben tudi v našem ožjem okolju. Velja tako za vojne razmere v Afganistanu, ter za krize v Iraku, v Bližnjem Vzhodu, v Afriki, med Iranom in zahodom, ampak tudi za še ne pomirjen Balkan, za znova naraščajoče napetosti v Bosni-Hercegovini, za mnoga druga več ali manj aktivna politična in nacionalna vrelišča okoli nas.

Pa tudi še bližje, v prostoru in stvarnosti, ki ju tikamo, čutimo, kjer živimo in delamo, mir ni nekaj samoumevnega, logičnega, za večno podarjenega, nedotakljivega, ne skrunljivega.

Naš najdaljši zunanji minister, po stažu in višini, se v svojem nedavno zapisanem političnem trilerju, prvemu po 20 letih premora, poigra s hipotezo vojne med Slovenijo in Hrvaško kot posledica nerešenega mejnega spora. In ko tovrstno fikcijo zapiše eden od protagonistov te zgodbe, ki nosi enega od glavnih bremen odgovornosti, da je tako zašla iz poti razsodnosti ter se v nekem romanu ponuja kot oprijemljiva stvarnost – založnik poudarja, da gre za fikcijo na podlagi zgodovinskih dejstev – ni več šale. »To se seveda ne bo zgodilo«, pomiri obiskovalce literarnega večera gostitelj.

A že dejstvo, da o tem spregovori nekdo, ki veliko ve, ki veliko pozna in ki je veliko postoril, da bi se ta, v startu bagatelni spor razbohotil v inspiracijo za roman z usodnim, dramatičnim koncem, mene naježi.

Mi je žal, drage poslušalke in poslušalci, da drugega Terminala ne premorem, da se moram stalno vračati k tej groteski, a ne da se je spregledati, ko polni naše medije, od dnevnih informaciji in komentarjev, do vročih stolov, polemik in drugih tribun, do občasnih merjenj javnega razpoloženja in razumevanja o tem.

Na nevarnost novih in hujših napetosti in zapletov v odnosih med Slovenijo in Hrvaško, novih in bolj resnih incidentov na meji in sicer ter na mednarodne in druge implikacije nam v škodo in v škodo varnosti in stabilnosti v regiji, če se ta zgodba zdajle ne zapre, če se uveljavitev arbitražnega sporazuma ne izide, če ga ena ali druga stran, ali obe, zavržeta in s tem zavrtita kolo nazaj, neposredno in brez milosti svari predsednik vlade, ki tudi veliko ve, ki je pa tudi močno odgovoren za to, da je ta nevarnost tu.

Z več mesečno blokado hrvaške poti v EU, ki je, hvala bogu, zdaj preklicana, in s sklepi, ki jih je ta čas, bojda v zaščito nacionalnega interesa, sprejemala slovenska politika, so se pričakovanja domače javnosti o tem kar mi vse zmoremo in kolikšne so naše ozemeljske pravice, močno dvignila. In spoznanje, da morda le ne bo vse naše, kar si mislimo, da je, v kar so nas vsa ta leta prepričevali naši vrli politiki in kao stručkoti, ni enostavno za pohrustat.

Maha se z referendumi, ki naj bi naše interese zavarovali, se pa že napovedujejo, če razumemo kaj nam povedo ankete, kot samomorilski. Sinoči na nekem tv omizju je 81% gledalk in gledalcev zavrnilo pot reševanja mejnega spora z arbitražo, kakršno sta se dogovorila Pahor in Kosorjeva in jo je blagoslovila Evropa unija, alternativ pa ni!

Zato je klic k miru in, dodajam, k razumu, še kako na mestu. Malokdo si je še pred 20-22 leti, ko smo tu pa tam po bivši federaciji plesali kolo, hodili na delovne akcije, častili partizansko preteklost in samoupravni socializem, mislil da bi se utegnilo zgoditi to, kar se je.

Terminal spisal Aurelio Juri