SUNN O))), 28. 10. '09; Teatar & TD, Zagreb

* Kaj je tako vznemirljivega v početju dvojca Sunn O))), ki vse od svojih začetkov pred desetimi leti ni bistveno nadgradil svoje koncertne pojavnosti, da njegovi privrženci le v največji sili izpustijo priložnost za obisk koncerta? Sam bi rekel, da je to ekstremnost njunega početja. Njunih koncertov nihče ne zapusti ravnodušen. Sicer je res, da je ob koncu publika običajno močno razredčena, vendar pa je vzrok za to ponovno treba iskati v njunem ekstremizmu. Intenzivna izkušnja tiste, ki zdržijo do konca, navdušene pusti odprtih ust, obenem pa jih tako zelo izmuči, da nihče ne razmišlja o bisu ali čem podobnem. Pravzaprav bi bil kakršen koli dodatek povsem neumesten. Scenosled za posamezen koncert je očitno dodobra premišljen, in to je potrdil tudi sredin koncert v napolnjeni, nadvse primerni zagrebški dvorani Teatar & TD. Po približno dveh urah smo spolzeli vse do srčike kitarskega rifa in kar koli več bi izkušnji povsem po nepotrebnem odvzelo nekaj naboja.

Da pri založbi Southern Lord mislijo resno, je pokazal že uvod, v katerem je zamesaril dvojec Eagle Twin. Tyler Smith je živalsko razbijal po bobnih, Gentry Densley pa je po doomovsko raztegoval kitarske rife in glasilke obrabljal v nečloveškem rjovenju. Navdušila sta s surovo energijo in zvočno raznovrstnostjo, ki pa je v kontekstu celotnega seta delovala osredotočeno. Smith je v svoji ritmični razgibanosti uspel ohranjati hipnotično repeticijo, s katero je postavljal hrbtenico, Densley pa je okoli nje zategoval kitarsko brnenje, občasno sludge-metalsko rifanje ter trgajoč vokal, s katerim je predvsem barval zvočno dogajanje. V poplavi formacij z bobni in kitaro je danes vedno manj možnosti, da nas bendi ujamejo na levi nogi, Eagle Twin pa je uspelo prav to. Njun koncert ni bil namenjen le ogrevanju občinstva in opreme, pač pa je izvrstno zaokrožil celoten dogodek, na katerem je bilo vse izpeljano do popolnosti.

Pred koncerti zasedbe Sunn O))) opozoril v slogu “prosimo izklopite zvočne naprave na svojih telefonih”, običajno ni. Moje prejšnje srečanje z njimi je bilo glasno, zato si tokrat pred koncertom en teden nisem čistil ušes, toda maslo je odstopilo od sten že ob prvem dotiku strune. Masiven val zvoka, ki se je prikotalil z odra, je zatresel vse, kar ni bilo prilepljeno ali pribito. V uvodni skladbi sta kitarske rife secirala le edina stalna člana zasedbe Stephen O’Malley in Greg Anderson. Ko sta se križali le njuni kitari, je zvok postal najbolj fizičen, v kombinaciji z vokalom in drugimi inštrumenti pa je kitarsko brnenje postajalo tišje in je odprlo več prostora novim zvokom. A tudi tu zvočna jakost ni bistveno pojenjala. Ne le da se ni bilo moč pogovarjati – ni bilo moč slišati niti lastnih misli. Boben v koncertnem kontekstu zasedbe pravzaprav nima kaj iskati, saj groove ustvari kar resoniranje zraka ali pa celotnega prostora. Seveda pa glasnost še zdaleč ni edini koncertni adut zasedbe Sunn O))).

O’Malleyeva in Andersonova ideja o zvočnem skulpturiranju najbolj do izraza pride prav v živem muziciranju. S tresenjem kitarskih strun prizvoke skozi repeticijo in zankanje sestavljata v narkotične harmonije ter v rockovski kontekst uspešno preslikata ideje severnoameriških minimalističnih skladateljev. Koncertov se zasedba loteva v številnih formacijah. Tokrat so se O’Malleyu in Andersonu pridružili še pozavnist, klaviaturist in madžarski mojster blackmetalskih vokalnih tehnik Attila Csihar. Ta v svojih bizarnih kostumih vedno znova impresionira, pa naj bodo to lynchovske maske ali pa laserski snopi iz konic prstov. Ob tem njegovo glavno orožje kakopak ostaja vokal, v katerem ne manjka referenc na tuvansko grleno petje, dasiravno se je tokrat zadrževal predvsem pri monotonem mantranju. V vlogi svečenika pri nekakšni črni maši je bil v gosti megli in temi edina kolikor toliko vidna pojava na odru, medtem ko so se preostali glasbeniki kot običajno skrivali pod temnimi kutami. Teatralnost lahko hitro postane kamen spotike, vendar pa Sunn O))) tudi v tem elementu delujejo prepričljivo. Ne glede na to, ali s tem le parodirajo ali pa nadaljujejo blackmetalske tradicije.

Atmosfera, ki jo na koncertih ustvari Sunn O))), je preprosto neponovljiva. V eno se zlijejo bizarnost, napornost, nelagodnost, prijetnost, vzhičenost in nenazadnje zdrava mera humorja. Ker so odigrali tudi dve skladbi z novega albuma ‘Monoliths & Dimensions’, ki ga zaznamujejo razgibane orkestracije, bi si morda želel nekaj tega izkusiti tudi v živo. Vendar pa bi to koncertu bržkone pristriglo nekaj ostrine, s katero so Sunn O))) tokrat do zadnjih atomov moči izčrpali vse, ki smo ostali do konca. Koncert, ki ga bomo pomnili še dolgo.

Na sredinem koncertu Sunn O))) v zagrebškem Teatar & TD je kri iz ušes točil Goran Kompoš.