Zambijci, nekateri bolj nekateri manj, so odvisni od treh stvari: sladkorja, alkohola in tuje pomoči. V revnejših predelih je kilogram rjavega sladkorja pravi zaklad. V vasici Mukuni, v bližini Viktorijinih slapov smo obiskali ženico, ki je stara več kot sto let. Ko smo jo vprašali, kaj ji lahko podarimo, je pokazala svoj že zdavnaj brezzobi nasmeh in dejala: »Kilogram sladkorja!«
V begunskem taborišču Mayukwayukwa v severozahodni provinci, smo 24. novembra, na dan neodvisnosti Zambije, ki je letos praznovala 45 let, organizirali nogometno prvenstvo z možnostjo testiranja za HIV. Po očitno zelo pametni ideji mladih nadebudnih zahodnjakov smo vsakemu, ki se je šel testirati, podarili ali, bolje rečeno, vsakega podkupili, z enim kilogramom sladkorja. Povzročili smo vojno. Ljudje so se gnetli v vrstah za testiranje, vmes pa smo poslušali izjave: »Moje rezultate lahko obdržite, le sladkor mi dajte!«. Če nimaš kaj za pod zob, te seveda ne zanima ali si HIV pozitiven. Večino sladkorja pa so pokradli lokalni zdravniki, ki so izvajali testiranje.
Prav nič sladki pa niso mali plastični zavitki »Džili- džilijev« v katerih se skriva 300 mililitrov kombinacije čistega alkohola, vode in ojačevalcev okusa. Plastičnega zavitka se lotiš z zobmi, odgrizneš zgornji del in na dušek spiješ pijačo dokaj neprijetnega in nedifiniranega okusa, čeprav na embalaži piše, da gre na primer za ananas. Ko se prijatelji dobijo, nekdo kupi »Džili –džilije«, nekdo »Shake – shake-ije«, lokalno pivo zvarjeno iz koruzne moke, vmes pa se najde tudi kakšen lager. Po takšni kombinaciji si prav pošteno nasekan in zjutraj se ti ni treba odpraviti na safari, saj te vse divje mačke z levom na čelu pričakajo kar v postelji.
Za mirnejši večer ostaneš pri običajnem pivu. Zambijsko lager pivo se imenuje »Mosi« oziroma »Mosi o Tunya«, kar pomeni 'dim, ki grmi'. Ime prihaja iz vodnih kapljic, ki se dvigajo nad Viktorijine slapove in so poleg piva prav prijetna osvežitev. Mogočni slapovi, ki mejijo na Zimbabve, so prava tarča za turiste, ki so naseljeni v bližnjem slovitem mestecu Livingstone, katerega oktobrske temperature presegajo 40 stopinj Celzija. Na žgočem soncu ne zameriš nobenemu Zambijcu, da včasih zlije po grlu več mrzlega piva kot vode in se mu z veseljem pridružiš.
Dokaj čudno je, da pri vseh razvadah niso odvisni od njihove odlične kave. Britanska kolonizacija je v bivši Severni Rodeziji naredila svoje in med prebivalce zasejala običaj pitja čaja. Če že pijejo kavo, je to velikokrat Nescaffe, sami pa gojijo kavo, ki je večinoma namenjena za izvoz. Kava Arabica ima blag, prav nič grenak okus, iz nje pa vije močan vonj po zemlji. Specifičen okus ji daje nadmorska višina plantaž, ki je v povprečju 1200 metrov.
Ob pitju jutranje zambijske kave ter pisanju pisma pa naj se dotaknem še tretje zambijske odvisnosti, ki bolj konkretno bremeni državo. To je konstantno pričakovanje tuje pomoči v vseh oblikah. Na splošno so Zambijci delavni ljudje, še posebno, ko so dobro finančno motivirani. Vendar so vse prevečkrat prisotne izjave, da čakajo, da jim kdo da denar ali druga sredstva. Ni jih sram vprašati ali si konstantno izposojati denar, to počnejo že dalj časa in vejo, da nimajo kaj izgubiti. Na pol v šali na pol zares vprašajo, če jim kupiš hrano, telefon ali kar letalsko karto za Evropo.
Ministrstvo za zdravstvo je v septembru znižalo svoj proračun na 45 procentov. Razlog tega je, da je glavni donator zdravstva, Švedska, po prvem opozorilu letos maja, septembra ukinila finančno pomoč, ker so ogromne količine denarja izpuhtele v zrak. Nekateri vladni uradniki so si hoteli zagotoviti lepšo prihodnost in si nakazali na svoje račune 2 do 5 milijonov, govori se celo o 27-ih milijonih, podarjenih dolarjev. V državi, kjer je še celo urad za korupcijo skorumpiran, je kraja denarja v raznih državnih institucijah nekaj vsakdanjega.
Rešitev vlade ni bila v smeri iskanja novih virov za ohranjanje zdravstvenega sistema ampak so preprosto, tebi nič, meni nič, znižali proračun za 55 procentov. Če nam ne dajo denarja, ga pač ne bomo imeli in bomo čakali na nove donatorje. Donacije so bile namenjene predvsem bolnikom obolelim za AIDS-om in tuberkulozo. Po mesecu dni je najrevnejši del prebivalstva utrpel posledice. Vlada se ne čuti odgovorne, radi pa obolele uporabijo za bujenje občutka krivde pri donatorjih, češ poglejte kaj ste naredili, sedaj morajo ljudje hoditi 50 kilometrov po svoja zdravila, če jih sploh dobijo. Tako brez konkretnega kaznovanja vladnih uradnikov, ker seveda ne morejo kaznovati samih sebe, še naprej pozivajo za ponovno doniranje.
Po koncu odvisnosti leta 1964, se je država zelo razvila. Jugoslovani so veselo gradili socialistične stavbe, ki krasijo Cairo road v centru glavnega mesta Lusaka. Pravzaprav je ena izmed jugoslovanskih poslovnih stavb »Fideco house«, še danes najvišja stavba v Lusaki in Zambiji. Gradili so tudi ceste, Kitajci pa so zgradili »TaZaRo« – železnico, ki povezuje Zambijo z mestom Dar Es Salaam v Tanzaniji. V prvih dveh desetletjih se je država postavila na noge in od takrat žal stagnira, saj sami ne vlagajo v obnavljanje in vzdrževanje infrastrukture. Vlak je še vedno isti kot je bil v sedemdesetih, s kitajskimi napisi.
Zahodnjaki so navadili afriške države na razne donacije, ki so lahko največkrat potuha in verjetno opravičevanje ali pranje občutka krivde, ki ga dobijo ob izkoriščanju držav v razvoju. Konstantno čakanje na tujo pomoč zmoti le nekatere intelektualce in mlade nadebudne študente, ki nimajo pogojev za uresničevanje raznih projektov in največkrat zapustijo državo. Ostali Zambijci so nasmejani in se ne obremenjujejo toliko s tem, saj se zavedajo, da so izredno miroljuben narod, ki za veliko razliko od ostalih afriških narodov, razen boja za neodvisnost, nikoli ni imel vojne.
Z odvisnostmi se je razvajala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>