* Iz novega ploščka tria Kreidler žari radost. Radost, kakršno sem že dlje časa pogrešala v glasbenih izdelkih, ki so prihajali do mene. To je radost anticipacije, ki jo lahko pospremi celo kanček euforije; to so občutja, kakršna imam zabeležena v spominih na čase, ko sem bila še otrok. Nikoli nisem dokončno zvedela, če je bil ta zdrav optimizem res zgolj posledica dejstva, da sem bila pač otrok, poln idealizma in da me je bilo simpl pumpati z vero v Napredek in Dobro. Vsekakor pa je potem na svoje prišel postmodernistični Weltanschaung, kjer je euforijo nadomestila skepsa, radost pa je morala dati prostor cinizmu.

V takšnem svetu smo - s svojimi srci, ki jih nosimo navzven - nekateri med nami vsaj občasno izgubljeni ali hrepeneči. In „Mosaik 2014" je v takšnem vsakdanu vsekakor dobrodošel, četudi nepričakovan kamenček, ki ga gre z užitkom priložiti v sestavljanko vizije neke lepše in boljše prihodnosti. Vendar to nikakor ne pomeni, da so Kreidler „retro". V „Mosaiku 2014" ni začutiti niti kančka nostalgije, pa nas to lahko še tako preseneti.

Kreidler prihajajo iz nemškega mesta Düsseldorf. Zasedbo so leta 1994 ustanovili član zasedbe To Rococo Rot, Stefan Schneider, s Thomasom Kleinom, Andreasom Reihsejem in Detlefom Weinrichom. Po treh izdanih albumih je leta 1998 Stefan Schneider skupino zapustil. Trio je nadaljeval z delom, ki ga je vseskozi odlikovalo samoizpraševanje in nenehna redefinicija lastnega glasbenega početja. Zadnja dva albuma, „Eve Future" ter „Eve Future Recall" so Kreidler izdali leta 2002 oziroma 2004, nato pa je sledil petletni premor.

Po petnajstih letih obstoja bi težko pričakovali izdelek, ki bi ga lahko poimenovali za ustvarjalni vrhunec delovanja nekega glasbenega kolektiva znotraj popularnih godb... a vse kaže, da se je pri Kreidler zgodilo točno to. Album „Mosaik 2014" je njihov sedmi po vrsti. Je zelo kompakten, na pravih mestih mišičast in dorečen, a hkrati nenehno in mehkobno odprt, poln prijetnega pričakovanja in občutno predihan s svežino. Korenine in vplivi na zasedbo Kreidler so bili in ostajajo nedvoumni, četudi jih morda ni preprosto prepoznati na prvo poslušanje. Gre za zgodnje nemške elektroničarje in Krautrockerje: Neu!, Faust, Can, ali Kraftwerk.

Album se počasi odpre s skladbo „Mosaik", ki s postopno gradnjo harmonij in ritmov dobro ponazori smer, v katero se bodo zvočne strukture gibale tudi v nadaljevanju. Kreidler kombinirajo elektronski in analogni instrumentarij ne da bi se kjerkoli pojavil kakšen nepričakovan šiv ali rez, ki bi zmotil gladkost in eleganco sprehajanja čez posamezne zvočne motive. V nešteto slojev razporejeni perkusivni elementi so močno zastopani v vseh, še najbolj izrazito pa v začetnih treh skladbah. Skladba „Zero" nas potem definitivno zapelje do univerzuma, kjer se futuristično hladni sintetizirani zvoki ne nehajo pretakati preko zelo organskih in toplih ritmov. Ta, po svoje nepričakovana jukstapozicija sintetičnega in organskega pa uspeva ohranjati prijetno napeto pulziranje glasbe, kjer repetitivnost nikoli ne zbeži v dolgčas.

Na spletni strani Bavarskega radia sem zasledila ljubko trditev, ki se bere takole: „Krautrock rabi čas, površino, muzo, prostor. Kreidler so si vse to še vedno vzeli." Rezultat je nadčasna glasba, ki črpa iz modernizma zato, da gradi nek nov, sodoben in pozitiven modernizem. Zato vsekakor drži trditev, da Kreidler pomagajo redefinirati Krautrock - za 21. stoletje.

pripravila Katarina Višnar