Je usoda Bosne in Hercegovine še kaj zanimiva tema?...mislim tu, na našem koncu? Se naša javnost sprašuje ali bo ta država ostala združena, enotna, na spisku potencialnih novih članic Evropske Unije, ali se bo raztreščila na tri ali več entitet in se bo to zgodilo z novim masakrom, z novo krvjo, z novimi človeškimi dramami in z novimi nevarnimi tresljaji na širši balkanski prostor?

Nekako smo to zgodbo potisnili v kot, daleč od percepcije bolj otipljivega vsakdana s svojimi žalostnimi pričevanji socialne stiske domačih ljudi, s propadom podjetji in odpuščanjem zaposlenih ter z dilemami zaposljivosti, oziroma varnega odraščanja in staranja mlajše generacije. Medij nas spominjajo še na podnebne spremembe in na arbitražo o meji, z dogajanji in možnimi razpleti v tej ne tako oddaljeni soseščini pa ne več toliko. No, spomnil nas je nevarnosti, ki od tam prihajajo tudi za nas in za stabilnost celotne regije – vsaka mu čast – naš premier, da bi podkrepil pomen čim prejšnje odprave mejnega spora s Hrvaško, in torej uveljavitve arbitražnega sporazuma, ker tale zgodba se vendarle umešča v faktorje tektonske občutljivosti tega prostora.

Kot, da razpad nekdanje skupne države jugoslovanskih narodov in na stotine tisočih žrtev, ki jih je pustil za seboj, niso bila nobena šola, kot da spomina ni, nacionalizmi spet vse bolj dvigujejo glavo in se jih celo dobro misleča javnost, tudi pri nas doma, kaj pretirano ne otepa. Še več. Nedavno je sam minister za šolstvo in šport, socialdemokrat, torej »levi« doktor Igor Lukšič, na festivalu strankinega mladega foruma o strpnosti, oddal priznanje nacionalizmu, ker da si »je z njim Slovenija priborila državo in jo samo z njim lahko tudi ohrani.« Če je kdo zasledil moj odziv na tole izjavo, je razumel, da so mi šli lasje po koncu. Ali se v trenutku – sem zapisal -, ko utemeljujemo nastanek in ohranitev države z nacionalizmom in ko to počne minister, pristojen za vzgojo in izobraževanje narodovega podmladka, odpovedujemo upanju v bolj strpno, odprto, napredno, večkulturno, na človeku ne glede na njegovo raso in narodni izvor, temelječo družbo?

Morda nisem bil dobro razumel poante ministrovega sporočila, morda me je bila moja manjšinska identiteta zanesla – spomin na otroška in najstniška leta mi pravi, da sem bil za mnoge slovenske vrstnike fašist samo zato, ker sem bil po narodnosti Italijan, pa čeprav sin partizanske in komunistične družine – morda prenašam od takrat neko občutljivost, ki več nima raison d'etre, češ bila so težka povojna leta, danes pa smo vsi skupaj v EU? A kaj, ko se znova in znova srečujemo, neslovenci, z namigovanji, insinuacijami in odkritimi obtožbami, pa ne samo iz Jelinčičevih vrst, da zastopamo tuje interese in škodujemo slovenskim. Sami medij vse pogosteje govorijo o Slovenkah in Slovencih, ki umirajo na naših cestah, plačujejo previsoke davke, nimajo dela, pričakujejo to in ono, in pozabljajo, da je del dvomilijonskega populacijskega in družbenega korpusa naše republike, ki deli enako in mnogo krat, prav zavoljo svoje različnosti, celo težjo usodo, tudi 200 tisoč državljank in državljanov, pripadnic in pripadnikov drugih narodov in narodnosti.

No, pobrskal sem dodatno v pomen pojma nacionalizem, da bi le našel nekaj, kar bi me prepričalo v to, da so moji strahovi, ko o njem spregovorimo pohvalno, odvečni.

Gre za družbeno, politično in kulturno gibanje, ki je povezano z nastankom nacije in nacionalne države in v tem pomenu, ga je mogoče opredeliti kot ideologijo, ki temelji na prepričanju, da ljudstvo s skupnimi značilnostmi, kot so jezik, veroizpoved ali etničnimi koreninami, predstavlja ločeno politično skupnost. Do tu nič hudo pretresljivega, četudi o ločenosti politične skupnosti, v času večkulturnosti, večverskosti, večetničnosti in če hočemo, poslovne in druge interesne prepletenosti ter soodvisnosti, je vse težje govoriti.

Drugi pomen pa znova sproži alarm: gre za ideološko-politični izraz hegemonističnih teženj v razvitem kapitalizmu, pri čemer je izpostavljena dimenzija nadvlade ene nacije nad drugo.

In če sodimo po najbolj etabliranemu nacionalistu pri nas, ki se tudi javno hvali, da tak je, in ki na predsedniških volitvah pritegne podporo dveh desetin in več volivk in volivcev, je drugi pomen tega pojma tisti, ki prevlada in na katere posledice, na katere učinke na strpnost in demokratičnost, skratka na kakovost in mednarodni ugled družbe, moramo postati še posebej pozorni, ko o njem spregovorimo. Če bo kdo – toliko za ilustracijo - na napovedanem posvetovalnem referendumu pokopal arbitražni sporazum s Hrvaško, onemogočil rešitev 18 let trajajočega mejnega spora, s čimer ga bo znova in še bolj zaostril, ter s tem dodatno razmajal temelje varnosti in stabilnosti v regiji, bosta to nacionalizem in njegova družbena uveljavitev!

Zato še enkrat ministru Lukšiču. Bil je temelj nastanka nacionalnih držav, tudi naše, a danes je nacionalizem škodljiv in nevaren anahronizem, s katerim res ni moč utemeljevati prihodnosti družbe, ki strmi k varnosti in enakopravnosti njenih članic in članov ter k civilizacijskemu napredku.

Kako pa kaže z Bosno-Hercegovino, bo koristno in poučno prisluhniti jutri ob 16h v Centru Evropa Željku Komšiću, predsedujočemu skupnemu Predsedstvu te za enkrat še cele republike.

Terminal spisal Aurelio Juri.