* Mnogim se verjetno poraja vprašanje, kaj lahko povprečni glasbeni poslušalec pričakuje od enajstega albuma gospodiča Jay-Zja, že nekaj let finančno najuspešnejšega biznismen-raperja? S svojimi lovkami je Jay-Z posegel v vse pore newyorške zabave; od solastništva NBA ekipe New Jersey do svoje modne blagovne znamke in sedaj še povsem svoje založbe Roc Nation. Jay-Zjeva enigmatičnost, izražena v dejstvu, da gre za veliko ime popa, vpeto v najpodtalnejše raperske okvire, kjer svojo kredibilnost ohranja kljub vsem svojim antiraperskim dejanjem, pa do danes mnogim ostaja nerazkrita in nejasna skrivnost.

Zadnja inštalacija trilogije »Blueprint« v svojem tretjem nadaljevanju z ničemer ne izkazuje konceptualnega nadaljevanja prvih dveh podvigov, vseeno pa je Jay-Zja po več kot desetletju znova postavila na prvo mesto ameriških singl uspešnic. »Blueprint 3« je nadaljevanje serialke zgolj po imenu, sicer pa gre za povsem samostojen album, zazrt v produkcijsko sedanjost in v nekaterih segmentih tudi v prihodnost. V nekaterih pogledih gre za najbolj eksperimentalen album Jay-Zja - če v povezanih pojmih eksperimenta in Jay-Zja sploh lahko govorimo.

Kot mnogi verjetno veste, si naj Jay-Z svojih besedil ne bi pisal na papir, temveč svoje rime dopolnjeval v glavi; zaradi tega že dalj časa rapa po nekakšnih rimarskih predlogah, na trenutke odstopajočih od osnovnega ritma in melodije kompozicij. Večini njegovih stvaritev to doda prepotrebno dinamiko, skladno s tehnično izpiljenostjo ter njegovo rapersko ignoranco in neprecenljivo egotripersko aroganco. Tematsko je »Blueprint 3« usmerjen povsem retro, saj predeluje že večkrat zrecitirane tematike, bazirane na zanj značilnih besednih igrah. Obdelovanje starih tematskih sklopov se bolj kot ne vrti okrog tega, da ga ne zanima, kaj si o njem mislijo drugi, kaj si mislijo o njegovih ambicijah, o ljubezni do New Yorka ter seveda o tem, zakaj je najboljši med najboljšimi. Vmes večkrat ošvrkne neimenovane raperje, poudari, da je to, kar počne, resnično in prihaja iz srca; to stori tako, da ne išče alibijev v stari slavi. Nostalgično naštevanje imen hip-hopa, reprezentacija hip-hopa v njegovi osnovni formi, gnev nad glasbo, namenjeno telefonom in zmožnost, da svoje delo predstavi tako masam, klubom kot komercialnim radijskim postajam ter podtalju so glavne točke udarnega, odličnega začetka albuma.

Na začetnih kompozicijah, ustvarjenih povečini s strani Kanyeja Westa ter No I.D.-ja, se izkaže vsa Jay-Zjeva moč. Na začetku albuma najdemo tudi prve tri single, ki so presenetljivo pravoverne raperske »napaljotke«, še bolj presenetljiva pa je izvrstna uporaba tako Kanyeja Westa kot dveh »čivkačic« - Rihanne in Alicie Keys. Ravno v času, ko skoraj kompleten hip-hop pretirava z nepotrebno uporabo moških in ženskih soul vokalistov na refrenih, je Jay-Z svetu pokazal, kako super uporabiti odlične vokaliste tudi v sklopu uličnega hip-hopa. Po uvodnih petih, šestih kompozicijah pa začne album alarmantno vodeneti. V kolikor je sredina še dokaj poslušljiva, je vsaj s produkcijskega vidika konec albuma popoln drek.

Produkcija po odličnem uvodu, začinjenem s prijetnim presenečenjem v obliki povsem neznanega londonskega belskega producenta Shuxa, v drugem delu zajadra v nekakšno futuristično, brezkrvno brozgo - zanj sta povečini zadolžena Timbaland in Kanye West, na pomoč pa jima priskočita še Neptunesa. Ob tem, da je Jay-Z kot veliki krojač trendov znotraj hip-hopa na tem albumu popolnoma zapostavil klasični vzhodnoobalni »boom bap« in ubil autotune - v zadnjih letih glavni trend znotraj bolj komercialne hip-hop produkcije - se je očitno znašel še pred problemom, da Timbaland na teden naredi kar nekaj podlag, za katere si očitno vzame premalo časa. Tudi Kanye West v drugem delu počasi, a zanesljivo izgublja kompas, čeprav sta prav njegovi dve produkciji za »A Star is Born« ter »Already Home« najboljši stvaritvi napornega drugega dela albuma. V splošnem produkcija prinaša močne bobne, veliko več sintetizatorskih vložkov kot doslej, vzorčenje pa ima pestro podporo, tako v orkestriranih vzorcih kot v vzorcih trobil, distorziranih kitarskih riffov, violin in ostalih sorodnih vzorcih. Z nekaj neposrečenimi »hooki« in celo eno poliritmijo se razgibana in raznolika produkcija prelevi v povsem nekohezivno celoto; poslušalcu da misliti, da gre za nekakšno kompilacijsko zbirko. Svetlo točko lahko iščemo predvsem v tem, da so vsaj vzorci še dokaj neizrabljeni in zahtevajo malce brskanja po jazz in funk zakladnicah naših staršev; seveda pa moramo iz tega izvzeti končno kompozicijo, temelječo na elektro-pop hitiču zasedbe Alphaville, »Forever Young«.

Ko pod finalno edicijo serialke »Blueprint« potegnemo črto, ugotovimo, da je Jay-Z še vedno izvrsten eksekutor, na trenutke humoren narator z občutkom za družabni pomen svojih skladb. Verjetno ga ravno zaradi tega pozna tudi neraperski svet in je globoko vpet v današnjo pop kulturo, kljub temu da ni lahkoten in nujno prilagodljiv. Zamerimo mu lahko »šlampasto« izbiro preveč delavnih producentov, ki verjetno na hitro »naštancajo« nekaj svojih novih podlag, preveliko dolžino albuma, katastrofalen izbor gostov v drugem delu albuma in momentalno banalnost. Swizz Beats, Drake, Young Jeezy in Pharrell so verjetno na albumu zgolj zaradi svojega zvezdniškega statusa; Jay-Zju se verbalno lahko približa samo novodobni zvezdnik newyorške scene, gospodič Kid Cudi, vsem skupaj pa »show« presenetljivo ukradeta Rihanna in Alicia Keys.

pripravil Jizah