DOBRO JUTRO! Ura je osem, malo čez, in čas je za ponovno ubesedenje neubesedljivega, danes se bomo v Zajtrku avantgarde ukvarjali z delom Petra Fincha in Boba Cobbinga. To nosi ime Italian job. To nas spomni na kakšen računalniški špil, v katerem kot tough badassi z različnimi orožji pospravljamo zlikovce, ki se boré proti našemu šefu, in policaje, ki pa bijejo kar vse po vrsti. No, ne gre za to. Vsaj v prvem planu bi bila taka interpretacija kar mimobežna.

Zadevo sta izdala v letu 1988 in zaupala elektronsko manipulacijo Johnu Whitingu. Posamezni posnetki so ustvarjeni od 73. do 85. leta in pri njih gre predvsem za ustvarjanje elektroničarsko-glasovne atmosfere, ki jo je težko definirati.

Morebiti bi jo lahko označili za ritualizacijo. Za obrezpomenjevanje slišanega. Ali pa si poslušalec, obratno, privošči ekskurz v lastno interpretacijo in jo izživlja od znotraj.

Ampak tako je povsod, pri razliki med poeti pa so tu malenkosti. Pri Finchu in Cobbingu ne opazujemo izkristaliziranih glasov, ki bi nas navdali s čudenjem, temveč so njuni zvoki in besede neoblikovani in surovi, v svojem bistvu pa s svojim ponavljanjem utrjujeta ritualno dimenzijo. Pri Finchu imamo odličen primer pesmi z naslovom On Critics. Poslušajmo to razkritje, to dekonstrukcijo kritika, njegovo vlogo, nekakšen eksperiment v obravnavi neke entitete, ki je tesno povezana s pesništvom. Nekomu v žalost, a nekomu v slast.