Torek, 29. 7. 2003
S takimi in podobnimi bombastičnimi parolami, ki odzvanjajo v glavi, in ki, vsaj po frekventnosti ponavljanja, spominjajo na plakate in sporočila o bližajočem se Kongresu CK ZKJ izpred dvajsetih let, se vsak večer vračamo domov. Radijske in televizijske reklame nas spodbujajo, da si še pred iztekom teh neverjetnih priložnosti vzamemo čas in se na lastne oči prepričamo, kako je vse res in »res ugodno«. In preden zaspimo, se nam pred očmi vrstijo podobe kričavih napisov, ki vabijo k nakupu, ter groteskno slečenih razstavnih lutk, ki brezizrazno strmijo skozi izložbena okna, pač v obratni smeri kot mi.
Velike razprodaje se resda razbohotijo le dvakrat na leto, ampak takrat udarijo z vso svojo neusmiljeno agresivnostjo in v totalnem frontalnem napadu ne prizanašajo nikomur. Trgovska propaganda, ki jo srečujemo na ulicah, ni niti najmanj podobna kakšni sofisticirani obliki oglaševanja, kjer se uporabljajo zapletene raziskave trga, prefinjeni marketinški prijemi in v kateri se ogromne količine finančnih sredstev namenjajo izdelavi kvalitetnih oglasnih sporočil. Ne! Prav nesramno neposredna je: splača se kupiti to in to, ker je, recimo, za polovico cenejše kot pred »parimi« dnevi!!! Na prvo žogo, tako kot Busheva administracija, pa »magari« s samimi lapsusi. Da gre pri vsem skupaj zgolj za to, da se nam v času razprodaj razkrije, kakšna naj bi bila realna cena izdelkov na policah, ne zanima nikogar. Razgaljenje trgovcev in njihovih ogabno visokih marž pač ne more biti tema pogovorov v vedno polnih »kafičih« ob Ljubljanici.
Ampak ozrimo se na stvar z drugega zornega kota. Vzemimo v precep vizualno podobo prodajaln samih in dogajanje v njih. Pred oči si prikličimo podobe praznih izložbenih oken, ki spominjajo na minimalistično opremljena sodobna stanovanja (uspehe nadebudnih arhitektov in ponos premladih japijev), ter pojave slečenih lutk, ki zgledajo kot voščeni posnetki Ciccioline Jeffa Koonsa. Spomnimo se histeričnega poročanja elektronskih medijev, ki v prispevkih govorijo o nepopisnih gnečah v trgovinah, kjer se dogajajo prave drame. Nevarnost, da se dve mladenki zlasata zaradi cunjice, ki komajda prekriva ravnokar vzbrstele prsi, je skorajda enaka tisti, s katero se vsak dan srečujejo okupacijske sile v Iraku. Možnost, da se »gangsta« mladci med sabo »zgarbajo« zaradi zadnjega primerka omamno šušteče trenerke z belim robom, pa je zelo velika. Mimogrede: nekatere trgovine so svoja vrata odprle že ob polnoči!!! Material za nov slovenski film, vam pravim.
Trgovski lokali s svojimi izložbami v teh dneh prevzemajo vlogo razstavišč, galerij, kinematografov in gledališč. Kar je vredno ogleda in kritične presoje, se za dva tedna iz kulturnih hramov preseli na ulico. Kot nekakšne zametke pouličnega teatra lahko opazujemo iznajdljiva prerivanja pred vrati trgovin za najboljši izhodiščni položaj za plenitveni pohod. Nepregledne mase ljudi pritiskajo svoj nos ob šipe skorajda praznih izložb. Saj umotvori v »tazaresnih« galerijah izgledajo podobno, mar ne? In »umetelno« aranžirane kompozicije razstavnih artiklov se umikajo praznini, postavitvam, očiščenim nepotrebnih detajlov. Je kdo omenil Giacomettija? Tctctctct ...
Manija nakupovaja ali potrošniška mrzlica, kot to imenujejo nekateri, je postala surogat za kulturne potrebe. Namesto obiskovanja razstav in gledaliških predstav se raje odpravljamo na razburljiva popotovanja po trgovinah, kjer med policami vsak najde nekaj zase in to za polovico ceneje. Zakaj bi se mučili z dešifriranjem kakega filma noir, če pa smo lahko priča šovu Jerryja Springerja v živo. Čemu bi si z muko ogledovali slike, instalacije, postavitve in performanse, ko pa najnovejši Bennettonov modrc nudi neprimerno več estetskega užitka, a? Se še kdo čudi, da večina slovenskih kulturnih ustanov čez poletje počiva?
No, pa da ne bo vse tako črno, naj omenim zanimivo, ampak poudarjam, zgolj zanimivo postavitev Ganija Llalloshija v razstavni vitrini prodajne galerije Kos. Llalloshi je tam namreč razobesil izredno kičaste brisače, take za na plažo, na katere je dodal napis »contemporary art«. Ali gre za obračun umetnika s fenomenom razprodaj ali za umetniški manifest, prepuščam naključnim mimoidočim. Vem le, da je galerija Kos v pasaži Nebotičnika locirana predaleč od glavnih sprehajalskih tokov, in tako ne more vplivati na razširjanje »protirazprodajne« zavesti. Po drugi strani pa gre tudi pri omenjeni galeriji vendarle za izložbo, kajne? O sancta semplicitas!!!*
Komentarji
komentiraj >> Re: POSEBNI VIZUALNI UČINKI ali TOTALNA RAZPRODAJA, by Žorž
matjaž [09/10/2003]
Pa dobro vsi te ljudje to radi počnejo, pričakovati od njih kakšne druge usmeritve je preprosto nerealno. Impotentnost kritike stanja sodobne kulture postaja vse bolj očitna. Zažgimo te jebene trgovine - čas je za dejanja.
odgovori >>