AIR, 14. 12. '09; Hala Tivoli, Ljubljana
* Sinoči je v ljubljanski Hali Tivoli nastopil francoski elektronski noir-pop dvojec Air. Koncert nas ni ravno ponesel na luno, a na koncu smo feni najbrž vendarle bili zadovoljni. Še toliko bolj, če smo na koncert prišli brez nepotrebnih pričakovanj, pač pa le v živo izkusiti eno najbolj zanimivih zasedb zadnjega desetletja.
Nicolas Godin in Jean-Benoit Dunckel že vse od konca devetdesetih let minulega stoletja, ko je izšel njun danes kultni album 'Moon Safari', veljata za ena najvidnejših predstavnikov downtempo glasbe. V svoji prepoznavni izraznosti, v katero stapljata vplive pop elektronike, novega vala, evropskega disca in filmske glasbe, izstopajo očitne reference na synth-pop pionirja Jean-Michel Jarra in morda najvplivnejšega francoskega glasbenika Serga Gainsbourga. In podobno, kot sta pop trende v svojem času narekovala Jarre in Gainsbourg, sedaj smernice sodobnih pop gibanj pomembno sooblikuje dvojec Air. Ko smo že pri Jarru - ta je za svoj lanskoletni koncert na istem prizorišču s seboj pripeljal impresivno zbirko analognih sintetizatorjev, nič kaj bistveno manj pa jih nista na oder Hale Tivoli tokrat postavila Air.
In prav specifičen topel zvok teh sintetizatorjev je ob Godinovi in Dunckelovi žilici za pisanje pop pesmi pomemben gradnik njune melanholično-romantične estetike. Romantična obravnava ljubezni, kot se je loteva Air, odkrito izrablja osladnost, da se dvojec vendarle ne izgubi v banalnostih pa gre najbrž pripisati njegovi šarmantni francoski naivnosti, iskrenosti. Ko nekaj minut po skladbi ‘Love' z njunega novega albuma ‘Love 2', ki se opre le na besedico »love«, napovesta skladbo z »zares enostavnim besedilom«, pomisliš; kaj pa če Godin in Dunckel v resnici vesta, kaj je to cinizem? Toda ko se potem na repertoarju znajde skladba ‘Alpha Beta Gama', v kateri ni nobenega besedila, pač pa le preprosta požvižgovalna fraza, veš, da je dvojec s svojo glasbo povsem iskren in neporogljiv.
Ker aktualna turneja promovira ‘Love 2', se je na repertoarju menda znašlo največ skladb s tega albuma, nič bistveno manj pa jih ni bilo niti z albuma ‘Moon Safari' in prav skladbe s slednjega so s strani publike (upravičeno) naletele na največje odobravanje. V primerjavi z materialom s preostalih albumov se zdi, da so te skladbe najbolj kompaktne in izdelane, vendar pa je to morda le posledica tega, da jih Godin in Dunckel v živo pač preigravata najdlje. Naj tu pripomnim, da sem sam pogrešal skladbo ‘All i need', a kot je pravilno ugotovila bolj pronicljiva udeleženka koncerta, na odru vendarle ni bilo nikogar, ki bi himni moje generacije posodil svoj glas. Brez Beth Hirsch pač najbrž ni niti skladbe ‘All i need'.
Novejše skladbe so, v kolikor zanemarimo nepredvidljivost »vintage« sintetizatorjev, ostajale v razmeroma nespremenjeni formi, ki jih je dvojec ob pomoči bobnarja in morda še enega klaviaturista podal prepričljivo. Praktično nič ni bilo prepuščeno naključju, kar je na površju morda delovalo nekoliko preveč rutinsko, vendar pa je zanimivo, intimno izkušnjo zagotovila že glasba sama. Je pa tudi res, da smo presežek morda občutili le tisti nekoliko večji privrženci benda. Resnici na ljubo sta me Dunckel in Godin sinoči praktično vse do zaključka pustila razmeroma hladnega, takrat pa sta postregla s posegom, ki je povprečen pop koncert nadgradil v izjemen glasbeni vrhunec. Menda svoje koncerte vedno zaključita na enak način; z monumentalno različico skladbe ‘La femme D'argent', ob kateri se glasbenemu sladokuscu le pocedijo sline. Za to, da je bila paleta občutkov polna, pa je poskrbel še lučkar, ki nas je skupaj z glasbeniki za nekaj (neskončnih) minut iztrgal iz realnosti.
V to, da glasba Air tudi v koncertnem kontekstu upraviči sloves dvojca, se je prepričal Goran Kompoš.