Za zgodovinarje, kot za vse strokovnjake, so nadvse pomembni trenutki, ki označujejo neko kakovostno oziroma vsaj navidezno spremembo. Tako se v zgodovinskem smislu stoletja ne končujejo ali pričenjajo s premikom urinega kazalca ali pa atomskega vrveža super natančnih ur nekje globoko pod zemljo, temveč z dogodki, ki so pretresli svet ali vsaj nam pomemben del sveta in ga za veke vekov spremenili. Za Novi vek se še išče soglasje – se je pričelo s Kolumbovim odkritjem Amerike leta 1492 ali padcem Carigrada leta 1453? Se je končalo z Berlinsko konferenco leta 1884 ali s pričetkom prve svetovne vojne?

Večini se je zdela izbira za pričetek naše sodobne ere enostavna; določil naj bi jo padec berlinskega zidu ali pa vsaj zlom komunizma, Fukuyamin Konec zgodovine. Liberalna demokracija zahoda naj bi preplavila svet, vse alternative so in za veke vekov ostajajo nezadostne v njenih očeh. Njene naočnike so si pripopali že vsi; najprej konservativci, nato pa še samooklicani levi. Morda ideja levice še preživi, a konzervativno sporočilo bo (neo)liberalizem pogoltnil prvo, že v nekaj desetletjih se jo bo spoznavalo le še skozi zgodovinske učbenike, medtem ko v praksi ta ne bo več potrebna. Naslovnikov, ki bi sprejeli, kaj šele doumeli njeno sporočilo, med nami več ne bo. To seveda drži le v primeru, če nam uspe gaziti po linearno zastavljeni poti do njenega slavnega konca, ki ga bomo oblikovali sami in se ima zgoditi, ko bomo na preobrat vseh preobratov organsko in anorgansko pripravljeni, po besedah futuristov, teh in onih znanstvenikov nekje med letoma 2030 in 2100.

Najboljši kandidat za znanilca sprememb se riše v odnosu do podnebja. Konferenca bo ta, ki bo oznanjala nov začetek. Ne padec berlinskega zidu ne aspiracije množic po puhli svobodi, ampak konferenca, ki bo omogočila dokončen razvoj aspiracij človeka, ki se rišejo tisočletja. Za nas je te aspiracije še najbolje ubesedil Descartes, pa naj si je resnično verjel ali ne v tisti odnos boga, človeka in narave, ki ga je zapisal in sprožil moment, ki se nam riše pred očmi.

Pričeli smo s pšenico kakih dvanajst tisoč let nazaj, pa z udomačitvijo koze kakih devet tisoč let nazaj; pred vrati, le korak od ustoličenja, človeštvo čaka nova, doslej najtežja naloga – udomačitev podnebja. Doseg prve konference v Kjotu pred desetletjem in potek druge konference, tokrat v Koebenhavnu, nazorno kažeta, v kakšni godlji smo se znašli. Navidezno nesposobni politiki na eni strani, navidezno odločni znanstveniki na drugi pa še gmota baje dobro mislečih ljudi, ki zahtevajo takojšnje spremembe. Politiki, vsaj večina oziroma odločujoči del njih, igra na Fukuyamino karto.

Rezultat Kjotskega protokola je bila privatizacija neba – trgovanje z ogljikom je vsaj malo ublažilo svetovno krizo in le nekaj jih je bajno obogatelo; v imenu čistega jutri se je na tisoče hektarjev gozdov sekalo nadalje, a tokrat z zasaditvijo novih dreves, pred pragom domorodca, ki je ostal brez dnevnega ulova in v večini primerov pitne vode. Nič ne de. Privatna lastnina in malo regulative bo že izboljšalo stanje, potreben je le čas. Kakršnekoli naj si že bodo aspiracije množic, potek tokratne konference še globlje orje v začrtani smeri.

Nesposobnost zadostnega zmanjšanja toplogrednih emisij na svetovni ravni, s katero so se voditelji že sprijaznili - če je bila sprijaznitev sploh potrebna - vodi v smer, ki je neoliberalizmu še kako pri srcu. Torej, da se ne zatečemo k usodni napaki in pričnemo odgovorneje ravnati na trgu, zmanjšamo nepotrebne emisije, se vračamo k domačemu trgu, proizvajamo hrano bližje krožniku in ne za zahod povprečnih tisoč oddaljenih kilometrov, je potreben znanstveni, tehnološki, gospodarski preboj. Odgovor je geoinženiring.

Geoinženiring bo najverjetneje edini zmagovalec konference na Danskem. Veja znanosti, ki se v zadnjih letih širi, čedalje bolj financira in jo rade volje izrablja Kitajska, kjer se regionalni veljaki že kregajo, čigav je oblak in kdo ga lahko sklati, se riše kot edini odgovor na nastalo situacijo. Ni pomembno, če je človeštvo odgovorno za spremembe ali pa so te le rezultat muhavosti zemlje, pomembno je prepričanje, da človek sme in more kontrolirati podnebje, zemeljske sisteme.

Načinov je več, prav tako registriranih patentov, ki trdijo, da lahko nadzorovano spreminjajo podnebno stanje. In ko udomačimo nebo? Za udomačitev tega so bile nujne predpriprave v obliki izgradnje super računalnikov, pošiljanja opazovalnic na nebo, preustvarjanja narave v čedalje bolj tehnološki stvor in spreminjanje tehnologije v čedalje bolj organski videz. Tehnološki ustroj, ki bo človeka »rešil« iz te zagate, je ustroj, ki bo zamenjal naključne mutacije, naravno selekcijo, ki temelji na DNK-ju. Je ustroj, ki bo klasično evolucijo zamenjal s hitrejšo evolucijo, evolucijo, ki jo bo v vajeti prijela znanstvena in tehnološka inteligenca. Vso srečo, levi in desni.

Komentiral je Janković.