Sreda, 16. 12. 2009
katjapr
* Tokrat se posvečamo enemu najbolj opevanih prvencev iztekajočega se leta. Sredi avgusta izdani album londonskih mladincev The xx je takoj po izidu začel pobirati žlahtne ocene, hvala pa se še vedno ni polegla. V naletu uspeha se je zasedba podala tudi na severnoameriško in evropsko turnejo, na kateri jo boste v prihodnjih mesecih lahko ulovili tudi sami. Napoveduje se tudi, da naj bi od aprila dalje nastopali kot predskupina Hot Chip. Zanimivo - tako kot člani zasedbe Hot Chip so tudi člani The xx obiskovali isto srednjo šolo Elliott School v londonskem predelu Putney, delu jugozahodne londonske soseske Wandsworth. Očitno Elliot School blagodejno vpliva na glasbenike v nastajanju, saj so omenjeno šolo obiskovali tudi Kieran Hebden oziroma Four Tet, Burial in člani The Maccabees.
Začetki skupine The XX segajo v leto 2005, se pravi v njihova srednješolska leta. Pevca skupine, Romy Madley Croft in Oliver Sim, pa naj bi se poznala od tretjega leta starosti dalje. Takrat sta postala neločljiva prijatelja, ki sta skupaj premagovala zagate adolescence ter pretirane plahosti, ki ju baje spremlja še danes. Zato tudi pojeta v duetu, ker naj bi jima bilo tako lažje, saj nobenemu od njiju ni potrebno prevzeti odgovornosti, ki jo prinaša vloga frontmena. Vsekakor v izvajanju skupine The XX ni čutiti niti najmanjše slutnje o pomanjkanju samozavesti. Izjemno sveže in samozavestno delujejo v času, ko kraljujejo La Roux, Fuck Buttons, Hot Chip in lahko bi popisali še cel list skupin, ki jih druži ledeni synth pop zvok, a jih z The XX ne druži prav veliko. The XX so navidez prevzeli staro držo shoegazerjev, držo, ki se je v celem 80's revivalu nekako izmaknila novodobnim bendom, z revitalizacijo zvoka in drže shoegazerjev pa so The XX pravzaprav zaštrleli iz morja, nasičenega s takimi ali drugačnimi hibridi prenovljenih osemdesetih let.
Mladi londonski kvartet sestavljata dve kitaristki, pevka Romy Madley Croft in Baria Qureshi, ki je poleg tega tudi klaviaturistka, basist in pevec Oliver Sim ter ritem okostje in producent, Jamie Smith. Po zadnjih podatkih naj bi The XX odslej nastopali zgolj kot trio, saj naj bi Baria Qureshi zaradi izčrpanosti skupino nedavno zapustila.
Posvetimo se plošči, prvencu The XX, ki prinaša paleto subtilno zmešanih značilnosti različnih žanrskih, ritmičnih in melodičnih prijemov. Predvsem gre za prikupno melanholijo, če je ta besedna zveza sploh možna. Gre za besedila, ki večinoma govorijo o ljubezni, tisti zamujeni, zapleteni in prihajajoči. Nekateri so v besedilih razbrali izrazito seksualno konotacijo ter jih označili za 'booty call' besedila, kar pa je absolutno pretirano. Besedila so - glede na to, da so jih napisali komaj dvajsetletni glasbeniki - prav primerna, nihajo med naivnostjo in zrelostjo. Največ pa k interpretaciji pripomore ravno izmenjavanje glasov pevca in pevke, to konstantno podajanje besede moškega in ženskega pola je gotovo prispevalo k temu, da te prvenec zasvoji. Tudi zvok je premišljeno enostaven, fantje in dekleti se držijo pravila, da za kvaliteten album ni nujno kunštno in komplicirano plastenje zvoka.
Z navidez enostavnimi kompozicijami The XX udarijo naravnost v poslušalcev spomin, v katerem se komadi zagozdijo ne da bi jih bilo v to treba siliti. The XX seveda spominjajo tudi na svoje predhodnike, na primer na The Cure v komadu Fantasy, ki spominja na Forrest, pa na Chrisa Isaaca v komadu Infinity, kjer se boste sigurno spomnili na Wicked Games. Pozitivno presenetijo že s prvim, Intro komadom, ki začrta smernico celemu albumu. Ta spretno krmari po ambientalno dream-synth-kitarskem popu.
pripravila Katja Preša
Komentarji
komentiraj >>