Henri Chopin. Malo znan, a eden izmed ključnih mož francoske avantgarde druge polovice 20. stoletja. Njegova področja zanimanja so široka, bil je namreč pesnik, slikar, grafik, nezavisni založnik, filmski režiser in oznanjevalec umetnosti. Bil govorim zato, ker bo 3. januarja minilo dve leti od njegove smrti v letu 2008.

Pri njegovem ustvarjanju gre za stvar, ki jo je delal več kot 50 let. S pomočjo svojega Revox tejp rikorderja in efektov, najsi je to odmev, sprememba hitrosti ali podobne mehanične manipulacije, je ustvarjal svoje svetove ali kakor pravi sam, the word is no more flesh: the vocal breath is! Flesh! Gre za odmik od avantgardnega dogajanja, kjer je važna prvobitnost dogodka, prvost ali najpreprosteje, avantgardnost. Preko te faze – katero je vsekakor doživljal na začetku ustvarjanja - je Henri Chopin prešel v naslednjo, kjer zvoki iz telesa postanejo glasbilo, ki ga lahko uporabljaš na nebroj načinov.

Le Corps Est Une Usine À Sons





Poslušamo pesem iz leta 2007 z naslovom Le Corps Est Une Usine À Sons, kar bi bilo po naše: Telo je zvočna tovarna. Za to pa pri Henriju gre. V zvoku odkriva svet brez meja, in čeprav se zde te besede že slišane, je ustvarjalec poudarjal, da že dolgo časa ni ustvarjal not za svoje umetnine, temveč je gradil zvočne poetičnosti po trenutnem navdihu. Vse, kar je počel, je izkaz telesa, je spomin, ki se manifestira kot zvočni val skozi govorni aparat.

Chopin je neprestano uporabljal elektronske naprave za raziskovanje telesa zvokov – torej svojega – vendar se nikoli ni podredil ne-zavestnemu zgolj igranju s hrupom. Ostajal je v sferi zavednega, tokozavestnega; torej ultramodernističnega diskurza iskanja.

Civilisation

Esej Novi mediji iz leta 1995 (hr)
http://www.zarez.hr/224/tema3.html