V uvodni špici tega filma so v oko zbodla tri dejstva. Prvič, film je nastal izven suhih grudi države, financiran povsem z denarjem privatnih podjetij. Drugič, postopek proizvodnje je bil očitno skupinski, zelo kapitalističen v delitvi ustvarjalnih vlog med ekipo, vključno s piscem predloge, piscem dialoga, dvema režiserjema, itd. In tretjič, film je posvečen komunistični propagandi Ceausescujevega režima.
Film se izvedbeno po eni strani umika črnemu absurdizmu in krčeviti humornosti jugoslovanskega balkan filma, po drugi strani pa ne ubere kritične, antisistemske poti. Če pogledamo bolje, take tradicije onkraj železne zaveze ni. Ne, ta film je najbližje različnim enciklopedijam jugo mitosa pri nas, saj se navezuje predvsem na materialno doživetje komunistične družbe v času, ko je v njo že prodrlo potrošništvo.
Vseh pet zgodbovnih fragmentov je postavljenih v obrobje komunističnega sistema, ki je polno prežitkov in odklonov – pregovorni živi prašič v bloku, ki ga je treba zaklati, malo sleparsto kot način zaslužka za avto, počitnice, itd., obisk partijskega funcionarja na vasi, zaradi katerega je treba pokazati lokalno bogastvo, dva partijska fotografa, ki na svoje delo neskončnega retuširanja Ceausescuja gledata z mešanico ironičnega odmika in strahu in zagnani partijski aktivist, ki poskuša doseči sto procentno pismenost v zakotni vasici.
Magično realistična vera v malo skupnost preprostih ljudi, ki bo prestala viharje nesmiselne velike zgodovine in pri tem obvarovala človečnost svojih članov se v umetnosti pojavlja zgolj na družbeno erodiranih, politično obremenjenih svetovnih obrobjih – v Južni Ameriki ali na Balkanu. Torej je Romunom mogoče odpustiti njihovo potrebo po sentimentaliziranju vsakdanjosti in pobebavljenju akterjev v nekakšne pravljične vaščane.
Ves čas je jasno, da represivna roka oblasti visi nad sleherno situacijo, kar vsaka zgodba tudi svojstveno poudari. Implicirano je, da se ljudje vedejo bebavo iz podobnega razloga kot Nasrudin ali Ero v ljudskih pripovedkah. Tako na primer v prvi zgodbi vaški starešina skriva svojo vlogo pred predstavnikom režima vse do njegovega odhoda. Takrat mu razkrije svoje nevidno dostojanstvo s preprostim darilom ovčjega sira, proti čimur je partijski intelektualec nemočen. Avra ideološkega poslanstva in ves prestiž moči se razbline ob tradicionalnem liku vlaškega pastirskega poglavarja.
To je tudi tematika, s katero nas film pusti v zaključnem kadru. Ta je namreč arhivski posnetek ogromne partijske konference v razkošni futuristični dvorani, ovešeni s parolami nad katerimi lebdijo stoječi delegati v nenehnem aplavzu. Razkošni, skoraj utopični prizor je v ostrem nasprotju z ikonografijo filma, ki je prizemljena, podeželjska, privatna. Zgodbe iz zlate dobe lahko tako razumemo tudi kot izjavo o neskladju med uradno politiko in vsakdanjo prakso v prejšnjem sistemu.
Film sicer izkazuje dokajšnje simpatije do egalitarnega projekta komunizma, na kar kaže recimo tudi prizor skupinske rekreacije na igrišču v glomaznem blokovskem naselju, reprezentacija izginule družbene solidarnosti, ki jo v postkomunističnih kinemtaografijah zlepa ne najdemo.
A v njegovem samem jedru je ideja, da v komunizmu varšavskega pakta kljub vizaulnem in idejnem privlaku ni bilo mogoče živeti dostojnega življenja. Partijci so prikazani togo, mehanično in stalno v strahu pred vrhom, delavci pa kot ponižni, a iznajdljivi in celo pohlepni mali ljudje, katerih največja prednost je solidarnost drugih malih ljudi. A ti so vseeno nekakšni peoni, ki jim sistem ne pripisuje odgovornosti, zato živijo predvsem v njegovih sivih conah.
Za primerno sentimentalen dopis pa naj še povem, da se film splača gledati predvsem zaradi njegovega priklica materialnega sveta komunizma. Ta bo slovenskem sleherniku precej blizu, vsaj po sodeč po hihitanju v dvorani v trenutkih, ki jih bo na zahodnih festivalih neizogibno polnila tišina
Mitologiziral vas je Jan.
Komentarji
komentiraj >>