Dobro jutro in lepo pozdravljeni v predbožični izdaji humorno-resne in resno-humoristične sredine jutranje rubrike Napihovanje. Začenjamo in končujemo in medias res: z božično voščilnico ljubljanskega nadškofa in predsednika Slovenske škofovske konference Alojza Urana. Prav neverjetno je, da tako kratka poslanica, ki sestoji iz samo 268 besed, vsebuje toliko neresničnosti, nelogičnosti in izključevanja, da lahko z njeno analizo zapolnimo celih 7 rubrik. Čeprav bomo skušali to narediti v eni sami. Torej ne izgubljajmo časa, začnimo od začetka.
Cenjeni nadškof Uran začne svojo poslanico s »Spoštovani vsi ljudje, ki ste blage volje« - in s tem seveda izključi vse nas, ki nismo blage volje. Če hočemo biti prav pikolovski, lahko rečemo, da s tem izključi tudi samega Jezusa – saj je iz Svetega pisma povsem razvidno, da Jezus ni bil vedno blage volje. Tukaj bomo omenili samo najbolj reprezentativni dogodek, ko se je Jezusova tako imenovana »blaga volja« manifestirala z izgonom trgovcev iz hrama, pri čemer marsikatera njihova stojnica ni ostala cela … Takšen začetek poslanice pa je res samo malenkost, ki jo lahko spregledamo, v primerjavi s tem, kaj pride potem.
V bistvu je celotna poslanica strukturirana tako, da njen poglavitni namen ni ta, da nam vošči prihajajoče božične praznike, ampak da nas prepriča v pravilnost stališča katoliške cerkve v zvezi s prihajajočim Družinskim zakonikom. To, da se cerkvene praznične poslanice izkoriščajo v politične namene, seveda ni nič nenavadnega - saj je poglavitni namen takšnih poslanic prav zagovarjanje političnih stališč cerkve glede aktualnih problemov v družbi. Vendar je precej zanimivo, da pričujoča poslanica v zdajšnji slovenski družbi očitno ne vidi nikakršnih drugih problemov, razen enega: da bodo geji in lezbijke kmalu upravičeni do posvojitve otrok! Pozor! Naša tradicionalna družinica – ati, mati in otroček – je ogrožena, jebemti!
Pomirimo čustva in nadaljujmo s semantično, logično, stilistično in drugačno - se pravi eksaktno analizo pričujoče voščilnice. Njen uvod je, glede na njeno kratkost, relativno dolg, recimo ena tretjina celotnega besedila. To pa zaradi tega, ker je ta navidez splošen uvod v bistvu zelo domišljena priprava za tisto, kar nam ljubljanski nadškof v imenu katoliške cerkve ima oznaniti. Potem, ko nam srceparajoče pove, da »verski običaji marsikoga predramijo, da se v spominu vrača v otroštvo in zahrepeni po toplini, ki jo je nekdaj doživljal«, namreč nadškof Uran preide, tako kot mi v naši rubriki, in medias res. Citiramo:
»Mlada družina, Jožef, Marija in Jezus, išče dom, razumevanje in sočutje. Ne najde drugega prostora kot zapuščeno votlino, stajo za živali izven mesta Betlehem.
Ali podobno vprašanje ne vznemirja nas tudi danes? Za običajno družino očeta, matere in otrok je v naši družbi čedalje manj prostora, vse druge oblike skupnega življenja postajajo privilegirane. Sporočilo božiča je jasno. Pred našimi očmi je sveta družina, ki je zgled vsem družinam.«
Na tem mestu pa bomo odnehali z analizo neverjetnih stilskih vzletov nadškofa Urana - katerih se ne bi sramovali ne Proust ne starozavezni preroki – in se bomo spustili v krajšo logično-sholastično analizo pričujoče svete družinice, tako kot nam je predstavljena v tej božični poslanici. Se pravi, imamo, kot pravi nadškof, »povsem običajno družino« - osnovno celico družbe, tako imenovan Artoudov trikotnik -, ki seveda sestoji iz treh osnovnih elementov: očeta, matere in otroka …
Vendar je problem pričujoče svete družine - in o tem nam ljubljanski nadškof v svoji voščilnici prav nič ne pove – ta, da oče družine v tem primeru ni tudi oče otroka. Saj je oče otroka Gospod osebno: nekega dne je obiskal Marijo v obliki Svetega duha; saj tako pravi zgodba in mi tukaj nič ne napihujemo. Prav tako je pri tej običajni družini precej nenavadno, da je mati otroka devica, saj device ponavadi nimajo otrok …
Vendar, pustimo za trenutek ob strani te manj ali bolj običajne ali celo neobičajne stvari glede običajnih očetov in mater bolj ali manj običajnih ali neobičajnih družin. In se skupaj s nadškofom Uranom vprašajmo: Kako stojijo stvari z otrokom v tej povsem običajni družini? Če pustimo ob strani precej nenavadne reči v zvezi s tem otrokom, v katere lahko verjamete ali ne - kot so recimo hoja po vodi ali dvigovanje iz mrtvih -, lahko drugače formuliramo vprašanje: Kakšen je odnos tega otroka do te povsem običajne družine?
Zgodba pravi, da je pričujoči otrok zapustil svojo povsem običajno družino ob prvi priložnosti - se pravi takoj, ko je bil za to sposoben. Zgodba še pravi, da otrok potem nikoli več ni obiskal ne očeta ne mamice: ni jim pomagal, ni jih spraševal za zdravje in ni bil skupaj z njimi niti za svoj rojstni dan – se pravi za božič. Še več, ta povsem običajen otrok je celo drugim otrokom začel svetovati, naj zapustijo svoje običajne družine in krenejo po Božji poti …
Tako torej pravi zgodba. Za analizo tistega, kar pravi nadškof Uran v svoji božični poslanici, pa nam je, žal - poleg vse naše dobre volje - zmanjkalo cajta. Končajmo torej z besedami nadškofa:
»Sporočilo božiča je jasno. Pred našimi očmi je sveta družina, ki je zgled vsem družinam …
Veselimo se čudeža življenja, ki je hlev spremenil v svetišče in ki se je približal vsem ubogim ter postal kruh za življenje sveta. Sprejmimo ga v svoje srce. Tako bomo lahko povsod prinašali veselje in sporočilo, da Bog še ni obupal nad človekom in tudi najbolj izgubljenemu bitju omogoča nov začetek.
Vsem vam, posebej bolnim, obupanim, zasvojenim in zapornikom Napihovanje vošči mir božične noči, ki naj vas z Božjim blagoslovom spremlja tudi v novem letu 2010.«
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.
Komentarji
komentiraj >>