Nocoj, drage poslušalke in poslušalci, prisluhnimo Benediktu XVI. Pozor, že ob 22h, dve uri prej kot ob polnočnicah veleva običaj. No, tokrat nam bo daroval pred-polnočnico in mu tega ne bomo zamerili! Čemu sprememba, sam Bog ve. Pojasnil ni, le ugibanja, da naj bi bil sveti oče bolj šibke kondicije - ima pač svoja leta - in mora zato prej v posteljo. A pomembno je, kaj nam bo, vernikom in nevernikom, povedal.
Ne dvomim, da se bo v njegovih besedah znašel tudi ubogi Koebenhaven, ki je zaslovel v minulem tednu kot prizorišče… »civilizacijskega poloma« – uporabljam oceno jeznega in ožaloščenega Dušana Pluta – ali »klimatske sramote in smrtne obsodbe človeštva«, kot je pisalo na transparentih okoljevarstvenikov in tudi v odzivih strokovne javnosti, ki svari, da brez drastičnega in takojšnjega zmanjšanja emisiji ogljikovega dioksida, svet drvi k podnebni kataklizmi. Kdaj bi naj počilo nihče ne upa napovedati, a do konca stoletja naj bi poprečna temperatura na planetu porastla za nekaj stopinj, večina ledenikov na Artiki, Antartiki, Groenlandiji, Himalaji in drugje bi se naj stopila, gladina morja se zato dvignila za meter in pol ter preplavila ne le Benetke in druga pomembna obalna mesta, ampak celo izbrisala iz zemljevida sveta nekaj manjših otočnih držav. Kaj se bo dogajalo ob posledičnem preseljevanju ljudstev ter, v živalskem in rastlinskem svetu, ob sušah in vse bolj ekstremnih vremenskih pojavih, niti ne ugibajmo.
Skratka, nič dobrega iz svetovnega vrha o podnebju, pa pustimo odgovornosti in krivde njegovih protagonistov, ki so začenši od Baracka Obame – morda mu je bila Nobelova nagrada za mir podeljena prehitro - pa vse do evropskih liderjev, kdo več, kdo manj, odpovedali in razočarali vsi, kot da usodi, ki jo krojijo in determinirajo interesi kapitala, ni moč ubežati.
A vrnimo se k papeževi pred-polnočnici, v kateri, ko bo spregovoril o človekovih bolečinah in ogroženih pravicah, bo »slovenski-Janšev narod« znova potegnil s škatle trenutno najbolj razvpitega slovenskega upokojenca, ki naj bi po besedah štabnih oficirjev prvaka SDS, postal prvovrsten politični in etični problem celo za samo Evropo, potem, ko mu je predsednik republike ob 20 obletnici akcije Sever, ki je preprečila zloglasni, protislovenski miting resnice, in ki jo je vodil prav tale gospod, podelil državno odlikovanje.
Ja, ubogi Ertl, kako pomemben in slaven je postal, samo zato ker je v prejšnjem sistemu poveljeval najprej tajni in pol še javni policiji – nekdo je pač moral to početi - in pri tem, da bi ščitil oblast in vladajočo ideologijo, prizadejal nekaj gorja oponentom. A, da se razumemo, nič tako hudega, da bi ga sodstvo preganjalo in še manj, da bi se Evropa z njim prizadeto ukvarjala, toda dovolj, da so Janez Janša in njegovi pozvali Danila Turka k preklicu podelitve ali k odstopu in ker jim je predsednik odgovoril »bejšte no«, napovedali zoper njega ustavno obtožbo.
A najavil je Janša, da bo veselica popolna, za prihodnjo pomlad, še protivladne ulične proteste v boju proti recesiji, ker da je ekipa Boruta Pahorja neuspešna, ter za obrambo demokracije, ostalih vrednostnih temeljev slovenske državnosti, ki naj bi jih medalja Ertlu teptala, in pomorskega statusa domovine, ki naj bi ga dogovorjena arbitraža o meji s Hrvaško, ogrožala. Čas – kot ga je bilo razumeti na Zboru za republiko - za ponovitev lekcije izpred 20 let komunistom, oziroma… tranzicijski levici, in za vzpostavitev nove, druge in seveda boljše republike.
No, najmočnejša evropska stranka, Ljudska, ki je tudi Janševa, se je, resnici na ljubo, ob Ertlu in domnevno spornem odlikovanju, obregnila in se iz Bruslja oglasila z negodovanjem, ne dvomim, da po zaprosilu samega Janše in tamkajšnjega Peterleta. A poznavajoč njenega parlamentarnega liderja, gospoda Josepha Daula, jo je k temu vpletanju v slovenske notranje marginalije, vodilo nič drugega kot želja po mehčanju SDSa in SLSa ter njene tretje slovenske članice, Nove Slovenije, do arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Tako kot vse ostale večje in odgovorne evropske politične grupacije, ga tudi EPP podpira in si prizadeva za to, da bi ga čim prej spravili pod formalno streho, z zanesljivo ratifikacijo in brez tveganih referendumov. Cena za to, pri čemer se še ne ve, ali je mehčanje uspelo, je bila klofutka Turku in Ertlu, za katerega še vedli nebi, da obstaja, če ga ne bi naši vrli desni evroposlanci zašpecali.
A ko smo že pri arbitraži in Janševim zvonovom, da z njo vlada ogroža pomorski status Slovenije, ker da v sporazumu ni zagotovila, da nam bo dosojen neposredni stik z mednarodnim Jadranom, povejmo narodu, da gre za preprosto in neodgovorno floskulo. Pomorska je vsaka država, ki meji z morjem, z neposrednim dostopom do njegovega odprtega dela ali brez. Edini pogoj za tak status je, da država razpolaga z mednarodno primerljivo in skladno pomorsko zakonodajo. Mi jo imamo že 10 let, zbrana v Pomorskem zakoniku, ki bo ostal tak kot je in izvršljiv v vseh njegovih 999 členih, kakršnakoli bo sodba arbitražnega sodišča o meji.
No, včeraj je bil Dan ustavnosti, jutri bo Božič, v soboto pa dan samostojnosti in enotnosti in čez točno 7 dni silvestrski prehod v novo leto in desetletje. Same žurke! Veselimo se jih, a kolikor je le mogoče – bi dejal Pahor - s čim manjšimi izpusti!
Tokratni Terminal spisal Aurelio Juri, ki vam vošči tudi zdravo, uspešno in prijazno novo leto!