* Verjamete ali ne, Animal Collective so znova prekosili sebe. Njihova osma studijska plošča Merriweather Post Pavilion predstavlja popolno sliko Animal Collective v tem trenutku. S tem mislim na to, da jim je uspelo na plošček brez okrnjenja preliti vzdušje in energijo, s katerima so prisotne očarali na lanskoletnem ljubljanskem koncertu, ko so predstavili tudi velik del aktualne plošče. V odmev potopljene hipnotične popevke, ki so lahko vpete bodisi v kompleksno hitro spreminjajočo se formo bodisi v povsem minimalistično repeticijo, vse po vrsti zvenijo izjemno sveže.
In to kljub temu, da se Animal Collective na tej plošči še posebej očitno naslanjajo na velike vzornike Beach Boys. Če so se Animal Collective pred časom, najbrž da zavestno, začeli umikati iz konteksta bendov neofolk preporoda, so vplivi folka še vedno močni, predvsem v besedilih, ki pripovedujejo bolj ali manj nenavadne zgodbe. Poleg tega, da (še vedno) pišejo odlične pesmi, je največji dosežek te plošče izjemna povezanost skladb, saj meje med recimo temu bolj poslušljivimi in bolj eksperimentalnimi ter posledično manj poslušljivimi skladbami dejansko ni več. Plošča daje vtis, kot da glasba na njej teče brez kakršnega koli napora. Kot voda, tako rekoč sama od sebe. Dejansko je seveda povsem drugače, saj smo se lahko na nedavnem koncertu prepričali, da se fantje med igranjem pošteno nagarajo. Nekoliko presenetljivo na plošči, z izjemo zažigancije Summertime Clothes, ni izrazito z basom podloženih plesnih skladb, je pa res, da navkljub temu ob njej poslušalec hitro prestopi v pozibajoče se stanje z v zrak uprtimi očmi. Še ena velika kvaliteta plošče Merriweather Post Pavilion je, da je navkljub temu, da gre za že osmo ploščo Animal Collective, zelo dostopna tudi poslušalcu, ki se prek nje z bendom srečuje prvič.
Ne da bi bil nagnjen k pretiravanju, toda prav neverjetno je že, kar zadnja leta počne bend Animal Collective. Vse od prelomne pete plošče Sung Tongs iz leta 2004 se za vsako njihovo ploščo zdi, da je boljša od vsega prej izdanega. Ob tem pa je morda še najbolj fascinantno, s kakšno lahkoto izhajajo njihove plošče. Tu mi na misel takoj pridejo britanski Radiohead, ki vse od izstrelitve v glasbeno-kritiška nebesa s ploščo OK Computer svoje izdaje spremljajo z nevrotičnimi izjavami o iskanju koncepta pred snemanjem vsake plošče. Za tem se seveda skriva velik pritisk, da ne rečem že kar travma, po vsaj doseganju, če že ne preseganju samega sebe. Na drugi strani pa Animal Collective povsem sproščeno in kot bi bila to najbolj naravna stvar na svetu izdajajo en glasbeni presežek za drugim. V zadnjem manj kot letu in pol na primer kar dve odlični plošči in en EP. Ob tem pa je Panda Bear, ki z Avey Tareom tvori ustvarjalno jedro benda, izdal še solo ploščo. Kako jim to uspe, kljub temu da Panda Bear že nekaj let živi v Lizboni, ostala dva trenutno aktivna člana pa v New Yorku, res ne vem. Če vas sedaj že zanima, kako plošča zveni, in se sprašujete isto kot Animal Collective v komadu Also Frightened »Will it be just like I'm dreaming?«, je odgovor odločen da!
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >> Re: Naj tuja Tolpa Bumov 2009!!!
Jernej [02/01/2010]
Kera plata je to?
odgovori >>