»Zasledovalca« smo v teh mrzlih januarskih dneh zasledili skritega v Mali dvorani Kinodvora. Bolj spretni detektivi pa ste temu južnokorejskemu biseru izpod kamere in peresa Na Hon-jina morda prišli na sled že na preteklem LIFFE-u. V vsakem primeru vas je zasledovanje končnega razpleta verjetno pustilo brez sape.
A Najev prvenec je mnogo več kot zgolj tipični primer krvavih in humornih sodobnih korejskih žanrskih trilerjev, ki postajajo vse bolj popularna popestritev hollywoodske enoličnosti. Do groteske prignan prikaz nasilja in krutosti, ki v svoji pretiranosti meji že na absurd in črni humor, je žanrski preboj, ki nakazuje tudi bolj ambiciozne družbeno angažirane intence avtorja.
Zasledovalec, ki na trenutke s svojo mizansceno in atmosfero spominja celo na neonoir, destruira konvencije žanra trilerja tako radikalno, da bi lahko govorili celo o parodiji žanra. In če je humor eden njenih poglavitnih sredstev, pa ni nujno, da ostaja tudi njen poglavitni cilj, kot v poplavi popularnih hollywoodskih avtoreferencialnih najstniških parodijah filmskih žanrov.
Humor je lahko tudi subtilno sredstvo jedke žanrske in politične satire, kot dokazuje tudi Najev prvenec. Že obrnjena stereotipnost osrednjih likov deluje humorno in jim odvzema žanrsko legitimnost. V prvem interjerju bi morda sprva mislili, da se nahajamo v detektivski pisarni, a bi se dvakrat motili - gre za pisarno bivšega skorumpiranega detektiva, sedaj zvodnika, ki se ponovno prelevi v detektiva ob zasledovanju serijskega morilca svojih deklet.
Destrukcija glavnega junaka-detektiva v parodijah detektivskih, noir in sorodnih žanrov ni korejska novost. V Chinatownu Polanskega je posledična prilagoditev nespretnega detektiva skorumpiranim oblastem rezultat razočaranja nad njihovo nepravičnostjo, v Altmanovem Long Goodbye je njegova maščevalnost način pravične izravnave in boja proti korupciji oblasti. Tudi Zasledovalec skuša biti nekakšen plemeniti anti-junak, ki izravnava krivde in nesposobnost oblasti - a te so tako težke, da njegovim nemočnim poskusom odvzamejo vso legitimnost in ga prepustijo absurdni nemoči.
Tudi morilec je povsem netipičen - prijazen in pošten, policiji se naposled preda brez upiranja in vse prizna. A kaj, ko mu ta zaradi korupcije, sodne birokracije in »pomembnejših nalog« - varovanje župana pred bombami dreka - ne more priti do živega. Nesposobnost oblasti in naivnost ljudi kljub njegovi lastni nesposobnosti morilcu povsem po naključju omogočijo pokončanje žrtve - ene izmed zvodnikovih deklet, matere majhne deklice, za katero zvodnik prevzame vso skrb.
Ravno nesposobnost oblasti in neverjetna naključja ustvarjajo poglavitni suspenz in pričakovanje, ki ne gradi na vprašanju razkritja ali ulova zločinca, ki se razreši že v prvi tretjini filma, temveč na njegovemu zakonitemu prejetju in preprečenju nadaljnjih zločinov. Žanrski preboji in odmiki tako tudi na ravni dramaturgije/naracije premeščajo fokus iz enostavne detektivske zgodbe k bolj kompleksnim temam absurdne inkompetence oblasti in naivnosti prebivalstva.
Tudi v vizualno-avditivnem slogu so očitni avtorski premiki in parodične izrabe žanrskih konvencij. Zlasti kadri zasledovanja zločinca s chiaro-scuro mizansceno in napeto atmosfero spominjajo na film noir. A njihovi izteki so bodisi absurdno neuspešni, bodisi uspešni po absurdnem naključju. Poglavitno zasledovanje - iskanje dokazov - pa se dogaja ob belem dnevu in varno zaprtem zločincu.
Snemanje pogosto poteka iz roke, kar daje na trenutke vtis dokumentarnosti cinema' verite'. A tovrstni nenavadni realizem za detektivske žanre kmalu prekinejo mojstrsko posneti kadri brutalnega nasilja, ki zaradi pretiranosti delujejo kot karikature in dobijo humorno razsežnost.
Sorodne potujitve pa režiser doseže tudi s prekomerno estetizacijo in stilizacijo tovrstnih sekvenc, kakor na primer tudi von Trier v Antikristu. To se zgodi tudi ob zaključnem uboju žrtve, kjer umanjkata tako vidna kot slušna komponenta dogajanja - v slow motionu spremljamo le morilčev obraz in curke krvi, zrak pa napolnjujejo eterični zvoki klasične glasbe.
Kljub temu, da nam torej s svojimi nepričakovanimi zapleti in zasuki neprestano jemlje sapo, pa obenem prav ta absurdna neverjetnost likov, naracije in sloga delujejo potujitveno z ozirom na samo žanrsko dogajanje. Kot mojster absurda našo pozornost neprestano usmerja na absurdno ne-kompetentnost oblasti, ki ne zmore več priti zločincu do živega.
Težko se izognemo temu, da ne bi zaključni eksterier Seulskih stolpnic v neonskih lučeh noči, posnet izza okna bolnišnice, v kateri leži nemočna hči ubite prostitutke, občutili kot trpko nemo obsodbo, ki pride po poplavi pikrih satiričnih opazk.
Zasledovalca je zasledovala Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>