Kot obljubeno, bomo v današnjem Zajtrku avantgarde mnogo bolj teoretični, kot smo bili do sedaj. V naslednjih minutah, ki jih bomo preživeli skupaj, bomo slišali ugotovitve Felixa Guattarija [feliksa gatarija] o zvočni poeziji, konkretni poeziji in performativni umetnosti – predvsem o zvoku in oralni komunikaciji – kot jih je zapisal v zadnjem magnum opusu z naslovom Chaosmosis [kaosmozis]: etično-estetska paradigma, ki je bil napisan leta 1992.

Govor se, kot zapiše, izprazni tedaj, ko pade v klešče zapisujoče se semiologije, fiksirane v redu zakona, v kontroli faktov, gibanj in občutij. Računalniško kreiran izrek »Niste si zapeli varnostnega pasu«, ne dopušča mnogo prostora za dvoumnost. V nasprotju pa želi vsakodnevni jezik s pomočjo neverbalnih semiotičnih komponent ostati živ in vitalen. S pomočjo ritma, intonacije in ostalih kvalitet se želi izogniti despotizmu označujočega toka. Guattari pravi, da v supermarketu ni več časa za pogovor o ceni ali kvaliteti izdelka. V njem nismo, da bi obstajali, temveč zgolj zato, da bi opravili našo funkcijo potrošnikov.

Ali bi se torej lahko ustnost – oralnost skrila pred semiotičnim absolutizmom? Zdi se, da meja med pisanim in ustnim ni preveč relevantna. Ustno je – še v tako trivialnem govoru – prežeto s pisnim in obratno. Zato je potrebno stvar zapopasti drugače. Guattari se odpravi pred ustno, pred plastično, pred pisno. Tam odkriva občutke, ki jih sprožajo estetska dejanja. To nas namreč skozi deteritorializirane zaznave odpelje daleč stran od banalnih občutkov in s tem stran od notranjega glasu in samoobstoja proti mutiranim oblikam subjektivnosti. Kar Guattari počne skozi knjigo Chaosmis, je v osnovi prav to: raziskuje možnosti novih oblik subjektivnosti.

Performativna umetnost – in s tem zvočna poezija – prinaša uvid izvora svetov, ki so obenem čudni in domačni. Ima zmožnost, da prikaže implikacije teh intenzivnih, nečasovnih, neprostorskih in neoznačujočih dimenzij v semiotični mreži vsakodnevnosti. Kot pravi Guattari, zarine naše nosove v genezo obstoječnosti in oblik, še preden se le-te prikažejo v luči dominantne kulture stilov, šol in tradicij modernizma.

A vendar se zdi Guattariju, da taka umetnost ne kaže potkice v originalno oralnost, temveč potkico naprej: v mahinacijo in deteritorializirane mahinacijske možnosti, ki omogočajo mutirane subjektivitete. Da pojasnim pojma mahinacijsko in mahinacija, po Deleuzu in Guattariju je to - kot razložita v knjigi Tisoč ravni – sinteza heterogenosti kot takih.

Torej, v zvočnopoetičnem ponovnem odkritju ustnosti je nekaj zunajzemeljskega, konstruiranega. Po Guattariju je to mahinacijska procesualnost. Splošneje, vsaka decentralizacija vidika gledanja gre skozi dekonstrukcijo struktur in kodov. Ponovna sestavitev pa prinaša svetu obogatitev sveta – v podobnem smislu kot obogateni uran - in prinaša razmnoževanje modusov obstoja. Tako ne obstaja manihejska dvojica dobrega ustnega in slabega pisnega, temveč zgolj iskanje jedra, ki bo vzpostavilo nov razkol med drugimi notranjostmi in drugimi zunanjostmi. Obenem pa bo ponudilo drugačno presnovo dvojca preteklost-prihodnost, kjer bo večnost soobstajala s sedanjim trenutkom.

S tem smo končali današnjo teoretsko zadevo, ki je bila dokaj težka in jedrnata. Taka so pač petkova jutra. Obenem pa naj kot sklep navedem naslednje. Guattari namreč za razliko od drugih raziskovalcev zvočne poezije vzpostavi ekstremne oblike zvočnega eksperimentiranja kot nujno zarezo na poti obogatitve sveta. Zvočna poezija je tako resingularizacija, torej ponovna samosvojizacija subjekta, kolikor pač nasilje predstavlja nujno dekonstrukcijo kapitalistične subjektivitete. Vendar zgolj v polju umetnosti, kjer se teror zganja ne proti fizičnim osebam, temveč proti njihovim subjektivitetam.

Pazi tudi ta link!

http://guattaricomplex.blogspot.com/