Baronica Catherine Ashton se je v začetku prejšnjega tedna predstavila pred poslanci Evropskega parlamenta, ki naj bi jo potrdili za prvo visoko predstavnico Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko. Njena funkcija je poleg predsednika Evropskega sveta ena najodmevnejših novosti lizbonske pogodbe, ki je stopila v veljavo s prvim decembrom prejšnjega leta. Tokrat raje pustimo ob strani vse kritike in pomisleke, ki se po eni strani nanašajo na postopek izbire obeh nosilcev omenjenih funkcij in po drugi strani na primernost in kompetentnost nove evropske zunanje ministrice ter se namesto tega posvetimo načrtom Unije na zunanjepolitičnem področju.
Prioritete svojega mandata, ki jih je Ashtonova predstavila Odboru za zunanje zadeve Evropskega parlamenta, predstavljajo skupek predvidljivih in aktualnih tem ter kriznih žarišč, s katerimi se namerava Ashtonova prednostno ukvarjati. Lahko bi celo pomislili, da jih je prepisala iz kakšnih načrtov State Departmenta, ki jih je na njen naslov posredovala Hillary Clinton, da bosta na medsebojnih srečanjih lahko delovali bolj usklajeno. Afganistan, Iran, globalna vojna proti terorizmu, po novem seveda sem spada tudi Jemen, odnosi z Rusijo zaradi energetske politike, podnebne spremembe - vse to so pričakovani glavni poudarki novih časov skupne evropske zunanje politike.
Širitev Evropske unije na začetku lizbonske dobe presenetljivo ostaja na repu prioritet evropske birokracije. Pri tem seveda v prvi vrsti mislimo na države Zahodnega Balkana, za katere se v zadnjem času zdi, da se njihova evropska perspektiva vse bolj oddaljuje v nedoločno prihodnost. Zdi se tudi, da je Evropska unija izgubila velik del svoje vneme za čimprejšnjo širitev na ta prostor, predvsem zaradi počasnega napredka regije. In čeprav zadnji kazalci kažejo spodbudne trende predvsem na Hrvaškem in v Srbiji, pretekle izkušnje in neuspele spodbude vseeno narekujejo previdnost. Predvsem zato, ker eden ključnih dejavnikov stabilnosti v regiji ostaja Bosna in Hercegovina, katere evropska perspektiva pa je z vsakim dnem bolj črna.
Bosna in Hercegovina tudi dobrih štirinajst let po koncu krvavih spopadov ostaja nekakšna črna luknja, s katero se bo Evropa hočeš-nočeš v prihodnosti morala ukvarjati. Fiktivna država, v kateri osrednja oblast praktično ne obstaja in so vse glavne institucije skoraj popolnoma paralizirane, se namreč v nasprotnem primeru lahko hitro spremeni v tempirano bombo nepredvidljivih razsežnosti. In ker so številne pobude mednarodne skupnosti v zadnjem času praviloma neslavno propadle, je vsekakor čas za bolj odločen in temeljit pristop k problemu.
Breme konfliktne preteklosti ostaja glavni dejavnik, da se Bosna in Hercegovina ne premakne z mrtve točke. Odnosi med tremi konstitutivnimi narodi so v zadnjih letih dosegli ledišče in tonejo še nižje. V državi, kjer se ne morejo zediniti niti o datumih državnih praznikov in kjer so šolski učni načrti napisani v treh različnih verzijah, ni realno pričakovati soglasja o skupni prihodnosti. Obdobje od zadnjih parlamentarnih volitev leta 2006 je tako verjetno eden najbolj nekonstruktivnih političnih mandatov v zgodovini demokracije. Z vidika sprejemanja potrebnih reform na poti k evropskim integracijam pa predstavljajo zadnja tri leta in pol izključno zapravljanje časa na davkoplačevalski račun.
Posledice nedelovanja državnih institucij se najbolj katastrofalno odražajo v gospodarstvu in finančnem sistemu države, ki ga je lansko leto pred popolnim razpadom rešilo zgolj posojilo Mednarodnega denarnega sklada v višini milijarde in dvesto milijonov evrov. Odplačilo dolgov bo državo seveda bremenilo naslednjih nekaj let, eden od pogojev za sklenitev posojila pa je bilo nujno zmanjšanje javnofinančnih odhodkov. Rezanje proračunskih sredstev pa ni šlo v smeri krčenja megalomanskega administrativnega sistema, ampak se je začelo pri socialnih transferjih - in to pri že tako nizkih pokojninah, invalidninah, borčevskih nadomestilih ter plačah javnih uslužbencev. Sledil je stavkovni val prikrajšanih skupin, ki je še dodatno ohromil delovanje gospodarstva in nakazal možen scenarij socialne katastrofe v državi.
Med glavnimi ovirami temeljitih reform političnega ustroja države ostaja daytonski mirovni sporazum, ki je sicer končal krvavo epizodo v zgodovini Bosne in Hercegovine, vendar je jasno, da že dalj časa predstavlja oviro nadaljnjemu razvoju države. Mednarodna skupnost, vključno z Evropsko unijo, je eden od sokreatorjev tega sporazuma in porok njegovega izvajanja. V situaciji, ko je jasno, da ta onemogoča normalno delovanje države, bi se morala odločneje zavzeti za njegovo reformo. Predvsem zato, ker je jasno, da skorumpirane domače politične elite tega niso sposobne in ga celo nasprotno izrabljajo kot poligon za nove delitve in nacionalistične izpade. Za slednje je znano, kje je njihov glavni izvor, čeprav je dejstvo, da nihče od aktualne politične garniture ni nedolžen.
Evropska unija ima preko svojega visokega predstavnika s širokimi pooblastili v svojih rokah vse mehanizme, ki ji omogočajo krotenje tovrstnih destruktivnih praks. Na žalost je njen odnos praviloma mlačen, nenačelen, popustljiv in v nekaterih primerih celo precej sumljivo motiviran. Takšen odnos se je že v preteklosti izkazal za več kot neprimernega in to se potrjuje tudi v sedanjem času. Zadnji tovrstni poskus je tako propadel med švedskim predsedovanjem v drugi polovici prejšnjega leta. Po dveh ad-hoc in slabo pripravljenih srečanjih med glavnimi političnimi akterji v državi in predstavniki mednarodne skupnosti, kjer naj bi se dogovorili o reformah, se razmere v državi niti slučajno niso premaknile z mrtve točke.
Članice Evropske unije načeloma podpirajo evropsko perspektivo Bosne in Hercegovine, vendar je večina spodbud v tej smeri predvsem gospodarske narave. Ta pristop v pogojih političnega kaosa, kakršen vlada v državi, hitro vodi zgolj v eksploatacijo, saj finančne spodbude praviloma romajo v žepe profiterjev, ki izkoriščajo takšno situacijo. Vse kaže, da prihaja skrajni čas, ko bo morala Evropa odločneje posredovati tudi pri ureditvi notranjepolitičnih zadev v Bosni in Hercegovini, saj bi na svojem pragu težko prenesla pogled na »failed state« državo tipa Haiti. Ko namreč pride do potresa, je, kot vidimo, praviloma že prepozno.
Komentar podpisuje MatejŠ.